Pomlad prihaja. Že druga po Arabski pomladi. In kaj prinaša?

Med sprehajanjem po lično urejenem koščku neke medine ob tunizijski obali mi iz spomina prihrumijo podobna sprehajanja po podobno lično urejenih maroških medinah Es-Saouira, Al-Jadida, Asila... Lično urejene medine pomenijo, da se skoznje sprehajajo turisti in je torej potrebno ulice urediti tako, kot jih turisti pričakujejo, in ne tako, kakor bi jih sicer uredili domačini za svoje potrebe (in kakor so dejansko urejene medine tam, kjer turizem ni bistvo vsega). Med pravljice iz 1001 noči seveda spadajo čiste in lepo pobeljene ulice, pa modri podboji in okviri oken. Pa kakšen žvrgoleč kanarček v (še vedno) pretesni kletki. V nekaj medin (ar: mesto. V koloniziranih deželah se termin uporablja za staro mestno jedro vs. t.i. Ville Nouvelle, kot se v nekdanjih francoskih kolonijah imenujejo nova mesta, ki so nastala ob njih) je stopila moja noga, ki niso bile nastlane z vso mogočo svinjarijo na ulicah pod razpadajočimi stenami bivališč in trgovin z jajci, ekvadorskimi bananami in raznorazno kitajsko šaro, začenši z Ronaldinhovimi dresi in niti slučajno ne končavši s plastičnimi sandali, ostudno zapakiranimi pralnimi praški, cenenimi pločevinastimi lonci in zaprašenimi Spidermani. A zavoljo avtentičnosti so prevladovale slednje. V njih ni odvratnih napisov "Berberische Teppiche – feste Preise" ali "No charge for looking" ter nadležnih "where you from, Italiano?" mladeničev. Sploh pa imaš mir, če te imajo po nekaj stavkih za Sirijca, Libanonca ali, letos prvič, a ne le enkrat ali dvakrat, za Katarca.

A med mojim sprehodom kanarčki niso žvrgoleli. Od mestnih luči osvetljene oblake je veter hitro nosil čez tisti majhni košček neba, ki ga na ozki ulici medine uzreš med stenami hiš, če pogledaš navzgor. Spomnil sem se pripovedi Fatime Mernissi v njeni knjigi "Dreams of Trespass: Tales of a Harem Girlhood", v kateri v haremu v Fesu leta 1940 rojena profesorica sociologije na rabatski univerzi pripoveduje, kako so se kot otroci predajali domišljiji o preostanku sveta, ko so videli le košček neba nad dvoriščem svojega harema. (Besedo "harem" v naši kulturi netočno uporabljamo s pomenom razvratnih turških haremov 19. stoletja, čeprav prvotno pomeni prepovedan, svet kraj, v katerega moški niso imeli vstopa, torej družinsko celico, v kateri so se ženske lahko obnašale po domače, saj tuji moški vanjo niso imeli vstopa. Ta princip je pogost še dandanes, sam sem ga doživel vsaj v Maroku, Siriji in Emiratih, v slednjih je sopotnica Carmen imela neoviran dostop do ženskih prostorov.)

Med mojim sprehodom je pel muezin in klical k zadnji današnji molitvi. Pel je grdo. Vsaj v primerjavi s čistim, polnim glasom in lepo zaokroženimi izpevi nežnih melodičnih potekov muezina, ki sem ga zamaknjeno poslušal popoldne nekaj južneje ob tunizijski obali, ko je k meni pristopil lastnik kičasto okrašene kočije z vprašanjem "sprechen Sie Deutsch?" Ob prstu na ustnicah in pojasnilu v arabščini, da poslušam muezina, se je takoj umaknil. Seveda sem potem moral odločno stopiti v smeri mošeje. Tudi še zdaleč ne tako lepo kot muezin (muezin kliče k molitvi, imam jo vodi – gre za dve različni osebi!) glavne mošeje v libijskem Tripoliju, pred katero nas je bil pred dobrim letom zapustil naš dragi prijatelj Džamal. Mir in molitev bodita z njim. Lepo je bilo poslušati tripolskega muezina, ko so se ptice pod razžarjenim nebom v sunkovito krožečih jatah spravljale spat, minareti pa so risali silhuete v vročem zraku, prepojenem z vonjem po karameliziranih mandljih.

A ob motečem petju so oskubljene mačke brez strahu čakale, da sem šel mimo. Prehiti me mladenič, ki domov nese novo neonsko žarnico in nakratko pozdravi. "Salam!" "Wa 'alejkum as-salam," odvrnem polglasno. Pred mano izgine v eni od hiš, moji tihi koraki nadaljujejo po stopnicah in znajdem se v slepi ulici, na vrhu vogalnega stolpa medine, polnega odpadkov. Ob sestopu srečam mladeniča s staro neonsko žarnico v roki. "Ma'a salama!... no, zdaj jo bo pa verjetno kar tam razbil," si mislim. Še nekaj trenutkov in zaslišal sem odločno razbijanje žarnice na mestnem obzidju.

Kaj je prinesla Arabska pomlad? Kaj prinaša druga? Tunizijci se strinjajo, da se je v Libiji skuhalo sranje. Priznati pa je treba, da so poleg zamenjave zastave, z njo so se vrnili pol stoletja v preteklost – je izbira naključna ali modro domišljena, z vso simboliko zastave, podobno kot hrvaška šahovnica, ki se drugič pojavi v NDH, tretjič pa leta '90? – Libijci že zamenjali tudi registrske tablice, na katerih ni več Džamaharije, le Libija. Simbolika je torej zamenjana, roko dam v ogenj, da so tudi številne stojnice in knjigarne, ki so ponosno prodajale Zeleno knjigo v vseh svetovnih jezikih, čez noč zamenjale prodajne artikle, a pragmatični so Libijci podobno kot smo bili pri nas, ko smo se do zadnjega vozili z jugoslovanskimi tablicami in se nekateri še vedno z neevropskimi. Novih tablic je v primerjavi s starimi le za vzorec. Nasmeh, zaradi celotnega konteksta malce grenak, se mi je izrisal na obrazu vsakič, ko so mi libijski prijatelji po telefonu zatrjevali, da se bo situacija uredila čez teden, največ dva. In tako kakšnih devet mesecev. Danes sem že toliko obziren, da se med našimi pogovori teme izogibamo. Libijo torej čaka proces, o katerem tukaj ne bi razpravljal.

A kaj so Tunizijci, ki so s "pomladjo" začeli, ki so menda najbolj "demokratični" in "evropski" od vseh na tem koncu, iztržili iz revolucije? Nihče ne zna povedati kaj več od vzorno naučenega "zdaj je bolje, zdaj smo svobodni!" ki ga pospremi širok nasmeh. Ta pa izgine takoj, ko vrtaš naprej: "Ampak dobro, kako se ta svoboda zdaj odraža, kako jo občutite na lastni koži?" Odgovora na to vprašanje jih ni naučil nihče. Nekateri se izmotajo z odgovorom, da zdaj policisti več ne izsiljujejo bakšiša. Dasiravno imam sam, pa tudi Mišo Goriup, s tukajšnjimi cariniki po "prihodu svobode" diametralno nasprotno izkušnjo. Radijski valovi so prepolni intervjujev in "studiov ob sedemnajstih" na temo "svoboda in politični pluralizem sta tukaj – in kako naprej?" Splošni skupni imenovalec raznoraznih sociologov, politologov in analitikov pa je, da v državi manjka demokratične kulture, tradicije, izkušenj... Da se bodo morali torej vsega šele naučiti. Ali sem zloben, če torej prognoziram skorajšnji pohod številnih nevladnih organizacij, USAID in evropskih pravnih strokovnjakov, ki bodo nekdanjo kolonijo ponovno naredili prav to?

"Počakaj še malo," pravijo. "Šele leto je minilo. Čez dve, tri, štiri leta se bo videla razlika." Kakšna, ne znajo povedati, saj nimajo nikakršne vizije. Govorim o narodu, ne o eliti, o Tunizijcih, ne o zunanjih dejavnikih, ki so za državo, njen trg in resurse že zdavnaj izoblikovali vizijo. Tunizijci pa bodo, namesto da bi inercijo izkoristili in skočili naprej, počakali, da se jim prihodnost zgodi. Saudade portuguesa?

Medtem pa smeti še vedno letijo skozi okna avtomobilov, cigaretne škatle od riti prav tedaj, ko gre ven zadnja cigareta, med klicem muezina ob germanofilskem kočijažu pa natakar vzorno pomete vse kavarniške smeti na pločnik, kjer nehajo biti njegov problem (pa ne verjemite, da jih bo od tam kakšna komunalna služba odpeljala na t.i. deponijo, to je neorganizirana ravnina južno od mesta, kjer za plastiko in lahke materiale hitro poskrbi severni veter, ki večinoma piha v Tuniziji).

Malo preden bi skozi okno potujoče hiše začel metati še kaj več kot koščice datljev in jabolčne ogrizke, se ponovno odpravljam na sever. Na jugu, kot rečeno, namreč nič novega.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255