Petru so prejšnji teden, ko se je na motorju peljal skozi tunizijsko vasico, smrkavci v ramo zalučali kamen, da je lahko še nekaj dni razkazoval boleče podpludbe. V osrednji Jordaniji so fantje metali kamne za kolesarji. Na mednarodnih forumih lahko najdete ažurirane informacije o tem, kje v Arabiji je komu nazadnje priletel kamen v šipo. Za kakšen fenomen gre pravzaprav?

Na srečo nihče od prizadetih stvari ne razume kot znak lokalne ksenofobije, še manj kot zametke islamskega terorizma. So pa nekateri, upam si trditi, da med njimi prevladujejo nepoznavalci arabskih dežel in so se na tem koncu sveta znašli prvič, ki verjamejo, da tujci na takem koncu niso dobrodošli. Seveda je tudi to zmotno, saj povsod tam, od koder so prišla poročila o kamenjanju, del družbe živi od turizma. Postavi se nam torej logično vprašanje: od kod izvira ta kontradikcija? Kako to, da družba, ki jo delno vzdržuje turizem, dopušča tovrstna "junaštva" in objestno obnašanje mladih fantov? Če bi se Zahodnjaki ustavili in v vasi zgodbo razbite šipe kakšnega "kunštnega" avta pripeljali do dna, bi oče moral prodati precej ovac in zadnja plat smrkavca bi bila še kar dolgo rdeča.

A tega verjetno večinoma ne storijo in steklo dopišejo "kolateralni škodi" polomljenih polosovin, diferencialov, vzmeti... Eden od razlogov, da se to ponavlja, zna torej biti v tem. Vendar pa s tem še nismo dognali osnovnega razloga zakaj se to sploh zgodi prvič. Mladostno objestnost poznamo vsi, mnogi smo jo tudi sami izkusili. Sam se spominjam, kako sem v Avstriji s prijateljem nastavljal kovance in kasneje čedalje večje kamne na železniške tire. Bilo je spektakularno, a hkrati me je bilo tudi malce strah kakšnega žandarja, ki bi se pojavil izza ovinka. A kamnov v trume selečih se Turkov ali dopustniških Nemcev na Titovi cesti v Mariboru nismo metali nikoli.

Razpletanje teme torej logično nadaljujemo pri vzgoji. Hipotezi lahko postavimo dve: preohlapna vzgoja brez strahu pred kaznijo ali, po drugi strani, preveč zategnjena vzgoja, katere izpustni ventil je ciljanje motorista, kolesarja, te ali one šipe nekoga, ki bo verjetno šel naprej in ne bo Ahmeda prepoznal kot sina Mažidovega. In seveda gre zraven dvigovanje kotacije "metalca" v očeh vrstnikov. Lepo je tema prikazana v filmu Babilon, a je zavoljo dramatičnega stopnjevanja zgodbe namesto kamna tam uporabljena lovska puška.

Ob postavitvi obeh hipotez se pred nadaljnjim razpletanjem zaletim kot polpet v betonski zid in ne morem zaviti ne v eno, ne v drugo stran. Morda pa k vsej zgodbi pripomoremo tudi Zahodnjaki, ki se v teh deželah vedemo kakor sestre usmiljenke in takoj, ko stopimo na vaški trg, že "ubogim otrokom" delimo bombone, kemične svinčnike in podobno. In kaj jim s tem sporočamo? Da smo neprimerno bogatejši od njih, saj "dobrote" od nas letijo kakor zlata jajca iz kure, ne da bi smrkavci za to morali karkoli narediti. Princip, ki ga sicer v svojem domačem okolju nikoli ne srečajo, a hkrati, dragi moji, princip, ki ga tudi na našem koncu otroci srečajo kvečjemu v precej ozkem sorodstvenem krogu. Čemu torej matiterezijanstvo, ko srečamo smrkavega bosega otroka, ki bo verjetno precej krepkejši in odpornejši od vaših otrok? Pred nekaj dnevi sem se v eni zelo turistični vasi na jugu Tunizije, ki je sicer ne maram, a me je potreba po mehaniku potegnila prav tja, spustil s tovornjaka in takoj je bil ob meni smrkavec, ki je najprej fehtal 1 dinar, potem 1 bombon, potem pa en kuli. Kakor je po teh deželah običajno, mojega vprašanja "zakaj oz. za kaj naj bi mu dal," torej kaj je njegova stran reciprocitete, ni razumel. Saj je meni jasno: Zato, ker sem, bogat kot sem, prišel skozi njegovo življenje. In v glavah se izrisuje ista zavožena zgodba zahodne pomoči Etiopiji, ki je zaradi lastnega pranja denarja popolnoma skrivenčila vrednote cele države.

Kaj je najverjetneje še en faktor ciljanja tujcev, ki se, kakor bi bili blazni, naokrog vozijo s kolesom, ali pa prihrumijo na ogromnem motociklu, ki si ga verjetno noben od smrkavcev ne bo mogel nikoli privoščiti, ali pa vsaj s svetlečim se povišanim avtom, s katerega visi vse potrebno in nepotrebno za pot, od kant, do strešnih šotorov, podnic, anten, dvigalk in snorklov? "Vse to neverjetno bogastvo mož, ki sploh ne znajo govoriti našega jezika, pa tudi potrudijo se ne, le zbrzijo skozi vas, potem ko v krščanski trgovini za nekaj platojev piva pustijo celomesečni družinski proračun, tem bogatim možem ne more pomeniti veliko, sicer ga ne bi tako lahkotno razkazovali." In tukaj pridemo do ene velikih razlik med obema civilizacijama: Zahodnjaki novi na 5-letni leasing pripeljani avto razkazujemo na pločniku pred prazno garažo, medtem ko tukaj lahko ali težko prisluženo kravo, toyoto ali televizor uporabljajo. Ne razkazujejo in se ne hvalijo. Kar je dano na ogled vsem (kakor naši fensišmensi avti), je običajno majhen del družinskega premoženja.

In ko se zgodbe razbitih luči in vetrobranov ne pripeljejo do konca, je to le še potrditev, da nam ne pomenijo veliko in da lahko take stroške požremo. Najbolj zanimivo pa je, da je to čisto res.

A ponovno in še vedno ostaja vprašanje: od kod objestnost in pomanjkanje empatije do kolesarja, ki mu prileti kamen v hrbet, do osla, po katerem se neusmiljeno tolče... do psov in mačk, po katerih prav tako letijo kamni?

Svet ni en, svetov je več. V našem svetu imajo kužki in mucke svoje pedikerje, v Braziliji neka lastnica za bolnega tigra porabi tisoče evrov na mesec, spet kje drugje iztožite odškodnino, ker vas niso posebej opozorili, da je kava iz kavnega avtomata vroča. V enem od drugih svetov pa je še človeško življenje vredno le nekaj tisoč dolarjev (toliko znaša kritje ene od bližnjevzhodnih avtomobilskih zavarovalnih polic za primer invalidnosti ali smrti tretje osebe), otrok pa je potrebno imeti dovolj, da v deželi brez pokojnin na stara leta ne bo potrebno beračiti ali pa na ulici umreti.

Razlike med svetovi so velike. Vsem nam je skupno, da se poskušamo skozi življenje prebiti znotraj družbenih okvirov karseda dobro, res pa je, da so razlike med definicijami "dobrega" lahko strašljivo velike. In tudi sam sem se zalotil, da so se mi ob kakšnih prizorih sicer ponosni ljudje hoteli začeti smiliti. Kakor bi se morda jaz lahko smilil komu, ker še nimam zagotovljene blaginje na stara leta, dveh jaht na vsaki celini in dragega avtomobila v vsaki prestolnici glamurja.

Morda pa se... o vsem skupaj motim.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255