Hitri in trdi tereni, kot moka mehke sipine, navijalka žice, mesečni večeri ob šiši in čaju, sipinsko morje za uživače, vodnjaki ter veter, ki nam je prekrižal načrte.

A vedno je v glavi pripravljen tudi alternativni načrt. Tokrat se Tilen nisem mogel posvečati ne fotoreporterstvu, ne vsrkavanju navdiha za tukajšnje zapise. 11 dni od Slovenije do Slovenije s skupinico motoristov je pomenilo precejšnjo dirko in zelo intenzivno dogajanje. In da bi vsaj ostali lahko uživali v svojem prostem času, je moja glava bila nenehno pod precejšnjim stresom, saj je pogosto bila ure, če ne dneve v prihodnosti. Zato pa sem toliko bolj vesel, da je nekaj ostalih udeležencev uspelo sproducirati nekaj foto in videomateriala, s katerim vam tukaj lahko končno postrežemo. :)

9. januar nam je postregel z uvodno etapo hitrih terenov severno od Šot al-džerida (شط الجريد), na katero sem se odpravil na rezervnem Janovem ktm-u LC4, saj je moj adventure prejšnji večer med sklepno etapo oddaje "Dober večer, sipine", južno od Douza med driftanjem in padcem na bok rekel, da se ne namerava več vrteti. Jan ga je naslednje jutro odprl in ven natresel koščke kovine, vključno z delčki igličnega ležaja. Motor bi se potem z zanimivim zvokom, ki je spominjal na električni mešalec za beton, sicer še vrtel, a smo bili skupnega mnenja, da je ležaj v motorju najverjetneje bil s kakšnim namenom in da torej ne bi bilo preveč prebrisano na 400-kilometrov hitrega terena oditi z njim. Tako smo zagnali dolgo stoječi Janov LC4 (Sašu hvala za potegavščino z njegovim štirikolesnikom in vrvjo), po nekaj sto metrih ugotovili, da kuha, in dolili liter hladilne tekočine. Z nekajurno zamudo se je torej poglavje "na polno po pistah" lahko začelo.

Nad hitro etapo smo bili navdušeni vsi. Sam predvsem na odzivnostjo Janovega LC4 in kasneje še nad raketo med nogami, ko mi je Jan posodil svojega husaberga (dragi bralci, če hočete preskusiti res uživaški in učinkovit fitnes, morate poskusiti to), Bojan, ki je za volanom že čez Italijo skeptično, kakor večina ljudi, ki so se v njem peljali, gledal na tole "čudo od Massifa", pa je ta dan prav žarel: "Tooo, Tilen, zdaj pa je v svojem elementu massif! Bom lahko povedal ljudem, da je Iveco zakon!" Hja, za to je bil tudi pripeljan k hiši. Seveda se v njem po nakupih ne peljete kakor v kakšnem X5. A hkrati dvomim, da bi se kakšen lastnik serijskega X5 z njim vozil po takih terenih in tako, kot se je Bojan. Kaj šele, da bi v svojem avtu gledal Bojana, kako drvi po njih, kakor sem to počel jaz. Ko uspem dolpotegniti s kamere posnetke, boste obveščeni o tem, kje si jih bo moč ogledati.

Malce pred sončnim zahodom je Matjaž vzorno navil na zadnje kolo ostanke žičnate ograje zahodno od Tuzerja (توزر), potem pa je bil počasi čas za večerjo in p'šanca v Tuzerju. Lokalna gazirana pijača boga je ob piščancu po grlih tekla dobro, kar pa potem ni več steklo, je bil Janov (tisti dan moj) LC4. Smo ga vlekli, smo ga porivali, smo skakali po njem (aja, vžiga se le na "kurbl"), on pa nič. In odpremo hladilnik in se zazremo globoko vanj. In kljub naporom ne uzremo nič hladilne tekočine. Pa se je massif izkazal kot resnično dobrodošel kos asistence. Večer pa šele kot sredina tistega delovnega dne. Tesnilo na ktm-u je bilo presušeno - dokler je bil vroč, je držalo, med piščancem pa je hladilna tekočina izginila neznanokam.

125 kilometrov do Douza, kjer je bila parkirana prikolica, sta Gorazd in Marjan na hitrih konjih (Africa Twin in LC8 990 Adventure) prevozila za massifom sama. Jan je v Tuzerju naju z Bojanom, ki sva z massifom pripeljala prikolico, počakal ob svojih dveh motorjih, družbo mu je delal Matjaž s svojo husquarno, katere konstantna končna hitrost se ne povzpne čez 80 km/h. Kdaj smo šli spat? Menda okrog 3h.

Posledično smo tudi kamp z osrednjo asistenčno ladjo DS 3 naslednji dan zapustili pozno. Ravno ob takem času, da smo si pred prenočevanjem sredi puščave, do katerega smo prišli čez sveže napihane sipine, lahko privoščili še resnično lekcijo izkopavanja... kamiona!

Med prečkanjem slanega jezera je zelo umno držati se utrjenih kolesnic. Tam je pesek zbit, voda izstisnjena in vožnja po njem varna. Zadeva postane zabavna, ko se fantje na lahkih motorjih začnejo kot prestradane ose okrog zmedene hruške zaganjati v okoliške sipine. In precej neprijetna, ko voznik tovornjaka Tilen pokliče svojega sopotnika Bojana (massifa smo pustili v Douzu): "Bojan, wow, glej Jana tam gori!" Medtem, ko sva oba zazrta v sipine, pa tovornjak zapelje s kolesnic in v manj kot petih metrih sta levi kolesi v razmočenem pesku zakopani vse do rezervoarjev...

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255