Dneve, ki so sledili, smo preživeli bolj ali manj blizu alžirske meje. In blizu neba.

O tem, da so neke noči z naperjenimi kalašniki dva kilometra od alžirske meje skakali okrog naše hiše, ko smo bili že vsi v pižamah, bom pisal kasneje. Tokrat bom govoril bolj o dejanskem plezanju proti nebu – nekaj z nepremagljivo kio, nekaj peš. Ondan smo se odločili stanovanje pustiti v Gafsi, se zbasati v Robijev avto in narediti krog do gore Biada (Djebel Biada), kjer antenskega sistema sicer nismo smeli fotografirati, smo pa zato posneli naslovnico novega albuma skupine "Tunizijski štirje". Večerni postanek v mestecu Thala je bil kar malce hitchcockovski oziroma twinpeakovski.
Lahko pa bi tam začeli tudi snemati Deliverance II. Ni bilo toliko pomembno, da smo za večerjo v prvi restavraciji dobili težko užitne "ražnjiče" na naperah od kolesa. Večji vtis so na nas naredili vsi domačini, ki smo jih srečevali. Neke vrste mešanica med filmom Deliverance ter Vojno zvezd. Med vehementnim nastopom starejšega visokega možakarja, oblečenega v škornje in pelerino – oprava je bila precej podobna tisti, ki jo je nosil Omar Sharif, ko je v Lawrence of Arabia igral sherifa Alija – ki je sredi naše druge restavracije razpredal o tegobah življenja, je šef policije z baretko na glavi s svojima pomočnikoma v civilu (vsi so se pripeljali v civilnem predpotopnem mercedesu) tiho zajemal pasulj iz skledice in zraven drobil kruh. Pogled jim je le redko zašel navzgor, do igralca, ki se je bojda boril celo proti Nemcem. Za osemdesetletnega možakarja, v kar nas je prepričeval lastnik restavracije, se nam je zdel prekleto živahen. Ko smo prišli v drugo restavracijo in sedli za mizo, nam je lastnik z navidezno zabetoniranimi obraznimi potezami, ki so vlekle kotičke ustnic navzdol kakor pri zastrašujočih beneških maskah, začel brez besede nositi na mizo hrano. Ko sem ga ustavil in povprašal ali ima to in to, je bil odgovor negativen. Kmalu po še nekaj podobnih odgovorih vprašal kaj sploh ima. Pasulj, solato in piščanca.
"Še kaj drugega?" "Ne," je zazvenel skoraj užaljeno. Prav, potem pa je res logično, da nam je začel brez vprašanja ali pozdrava preprosto nositi na mizo. Prišli ste jest, dobili boste hrano. Kmalu se pojavi še mlajši možakar z visokim čelom in fiksiranim pogledom, kakor bi imel dvoje steklenih oči. Na obraz je poskušal naslikati blažen nasmeh, a mu ni prav dobro uspevalo.
Prijazno je na mizo položil plastenko boge (tunizijske gazirane pijače), ki smo jo naročili. Prinesel jo je, kakor je bil v deželi običaj, iz sosednje trgovine z mešanim blagom, kakor bi se izrazili naši dedje. "V tem mestu ni priložnosti. Življenje ni pravično," je odprl usta lastnik restavracije, potem ko je prepoten prišel izza stene, ki je kuhinjski del ločevala od jedilnice. Zadaj je pred tem narezal zelenjavo in jo dal cmariti. "Tukaj ni prihodnosti. Še od kamnoloma marmorja se ne da živeti." "Kamnolom marmorja?" sem pomislil. Bolj se nam je zdelo, da morajo imeti v bližini kakšen rudnik živega srebra, ali pa vsaj miniaturni Černobil. "Omar Sharif" dobi na mizo pasulj in utihne. Le vsake toliko med drobljenjem kruha skozi polna usta svoji zgodbi doda še kaj, ob čemer vsi, vključno s policistom s predpotopnim mercedesom, malce privzdignemo pogled in zašilimo ušesa. V prostor vstopi še en mladenič in stopi do njega. Izmenjata si nekaj besed, potem pa naš "beduin" proti njemu porine enega od krožnikov, mladenič ga pograbi, odnese k drugi mizi in začne jesti, kot da že dneve ni videl hrane. Vsi samo čakamo kaj bo naprej. Počutili smo se kot nič hudega sluteči tujci, ki se ustavijo v od Boga pozabljeni vasi ter se dobrovoljno zabavajo, ob tem pa se jim niti približno ne sanja, kaj domačini dejansko počnejo.
In pojma nimajo o temni skrivnosti mesteca... Pred restavracijo pripelje kombi z delavci iz kamnoloma. Ura je že čez enajsto. Skozi prtljažna vrata začnejo izstopati možje, kombi izgleda, kakor da bi bil brez dna. Fantje, začelo se je...

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255