Rdeč pesek mi polzi med prsti na nogah; črno nebo, posuto z zvezdami, obrisi gora sredi puščave, ki se ob vzhajajočem mesecu čedalje jasneje izrisujejo vse okrog mene. Nekaj minut stran stoji šotor, pred njim zaslužen počitek uživa KTM, lučaj od njiju pa se izrisuje silhueta Martinovega in Sandrinega unimoga. Slišim le kri, ki po žilah buta v glavo, tišina je taka, da mi šumenje v ušesih prebija vso glavo. Smo na 1.100 m nm.v. Odpravim se spat, še vedno s šumom v ušesih, ki ga spremlja počasno udarjanje klopotca nekje visoko v skalah, medtem ko si veter utira pot med njihovimi razpokami. Ali pa vse to odzvanja le v moji glavi?

6:20, budilka zazvoni. No, končno! Prekladanja v mrzlem šotoru na pretrdem pesku je konec. 1,4°C. Na zunanji strani šotorskega platna leži jutranja rosa, na notranji visi kondenz celonočnega dihanja. V hipu sem popolnoma priseben, začeti je treba skakati. V unimogu imajo že vklopljen webastov grelec, ki pridno brni. Iz spalne vreče, kjer je bil vso noč na toplem, vzamem fotoaparat in se odpravim na lov za sončnimi žarki. Splezam na enega od hribov in kmalu me oblije sončna svetloba. Poleg mene še cvetice, ki se v revnih skalnih razpokah trudijo za preživetje. Vrata unimoga se odpro in po lestvi se spusti Martin. Zažvižgam in pomaham. Kmalu me najde in se, s skodelico kave v roki, odpravi proti skali.

Martin in Sandra sta s štiriletno hčerko Lovis po slabih štirih tednih vožnje iz Nemčije prispela do Aqabe, kjer sem ju srečal v kampu. Vožnja do sem je bila skoraj čisto divjanje, upoštevajoč dejstvo, da je unimogova končna hitrost 80-85 km/h. Tukaj so se ustavili za nekaj časa, saj deklica potrebuje nekaj miru, igranja in druženja z vrstniki. Do zdaj je že skoraj prirasla v otroški sedež poleg tovornjakovih blokad diferenciala. Pogreša svoje prijateljčke, pred nekaj dnevi mi je razlagala, da "bosta jutri z mamico z letalom šli nazaj domov in se bo igrala s tem in tem in tem."

To se bo resda zgodilo čez mesec in pol, ko bosta iz Egipta začasno šli v Nemčijo, saj ju Martin na težavnih delih (kar se terena in varnosti tiče) čez Sudan in Etiopijo noče imeti pri sebi. Namenjeni so v centralno Afriko, kjer vidijo prihodnost svojega življenja. Nervoza in pehanje za uspehi v Nemčiji gre staršema na živce. V kampu južno od Aqabe smo se dogovorili za skupen izlet v puščavo, kar je bilo zame kot naročeno. Spredaj lahko norim, zadaj pa "service vehicle" vozi vso mojo kramo in me v skrajni sili lahko tudi dvigne iz peska in odpelje kamor je pač potrebno.

Sonce se hitro dviga izza skalnega hriba, kosti niso več tako zelo premražene. Čas je za še en dan terena. Wadi Ram (Ram je neposredna transkripcija iz arabščine v slovenščino, nepotrebno se mi zdi uporabljati transkripcijo v angleščino – Rum. Original je namreč zgolj in samo رم) je drugačen od puščav v Siriji ter predelov Sahare. V Siriji sem se po kamniti puščavi lahko držal piste, lahko pa tudi kadarkoli zapeljal z nje. Wadi Ram je zaščiteno območje in vozilo naj bi se le po že utečenih kolesnicah v mehkem pesku. To pa seveda pomeni, da so precej globoke. Dokler se sramežljivo spogleduješ z njimi, ti povzročajo težave. Ko pa odpreš plin, sprednje kolo lepo plava po vrhu, a še vedno odlično drži smer in tudi nagli zavoji kolesnic niso problematični. V kolesnicah se mi je najprimernejša zdela hitrost med 60 in 80 km/h, v nezvoženem pesku pa tja do 100, čeprav je na neravni konfiguraciji terena potrebno računati tudi z nenadnimi kratkimi presledki med sipinami. Kmalu sem ugotovil tudi, da speljevanje v prvi prestavi nima skoraj nobenega smisla. Največji užitek pa je bila vrnitev skozi nezaščiteno območje skozi puščavo do Aqabe. Martin ga je z unimogom po mešanici kamnite in peščene podlage nažigal med 70 in 80 km/h, jaz proti vetru do 105. Kar je tja grede izgledalo potencialno nevarno, je tokrat odbrzelo mimo neopaženo. Govorim o manjših strugah (kakršna me je pred mesecem in pol verjetno spravila v bolnišnico), kamnih, neravninah, menjavah kolesnic,… Le vsake toliko sem v krmilo dobil udarec. Od česa? Ne sprašujte, nisem videl. Zadaj je Martin s svojo ladjo s kolesi, širšimi od kolesnic, plaval in se zibal levo, desno, ves čas z nogo globoko na plinu. Predstavljajte si unimog, ki ob menjavi piste pri 80 na uro napačno zavije v nove kolesnice. Prizor bi zagotovo bil bolj spektakularen kot če bi mene "razcotalo" po zraku. Dokler sem se na štirih kolesih ubadal s terensko vožnjo, je bil cilj priti čez. Premagati to in to oviro. Pogosto le 5 km/h. Težava pri stroju, ki ga tokrat vlačim po puščavi, je, da je to, da bom prišel čez, vnaprej znano dejstvo. In zgolj "priti čez" ni izziv. Izziv je divjanje. Če se je početje na štirih kolesih imenovalo terenska vožnja, početje na dveh zelo spominja na terensko dirkanje.

In kar sem počel zadnjih nekaj dni, ritje po Wadi Ramu, bo v prihodnosti verjetno čedalje težje uresničljiva zabava. Kot sem zapisal, so skupino izraelskih kateemovcev pri vhodu zavrnili. Verjetno ne zaradi potnega lista temveč zato, ker je bilo vzdrževalcem jasno, da bodo orali po zaščitenem območju. Jaz sem imel srečo. Spustili so me not (po tem ko sem vstopil skozi stransko dolino in do uradnega vhoda naredil že dobro uro terenske vožnje) in povedali, da je motorjem dostopno samo majhno območje. Zunaj njega sem se pač strogo držal že izkopanih kolesnic. Motociklov se, kot sem že zapisal, v Jordaniji ne da registrirati. Kdor bo torej želel izkusiti ritje po omenjenem delu jordanske puščave, si bo primeren strojček moral pripeljati od doma.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255