No, zdaj pa končno vem kako je dekletu, ki ga zalezuje fant in ji ne da miru in ji ne da dihati in jo skozi zalezuje, vse to iz čiste ljubezni. Včeraj sem imel 7 neodgovorjenih klicev (iz lastne muhavosti), danes deset (ker sem bil večino časa pod vodo). Khalid mu je ime. Pred desetimi minutami je ponovno poklical in se mi napovedal jutri v Aqabi!? Sem mu poslal sms, da jutri ne morem priti v Wadi Ram, pa se je odločil, da bo potemtakem on prišel k meni na obisk. Jutri nameravam prav tako večino časa preživeti pod in ob vodi – mimogrede, voda je ODLIČNA! 23°C! – zato sem mu poskušal dopovedati naj k meni ne hodi. In je razumel. Ampak bil hkrati kar malo žalosten.

Pojdimo na začetek zgodbe. Prejšnji teden mi je nekaj dni delala družbo kolegica Nastja, ki v Šarm eš-Šejkhu trenutno nima skupin, pa je prišla malo na počitek v Aqabo. V pristanišču od trajekta do terminala potnike vozijo avtobusi s pobarvanimi napisi "Baghdad-Amman". Glede na to, da gre za Sanosove izdelke jih imam na sumu, da so (bili) iraški in da so jih po začetku "reševanja" Iračanov preprosto "pozabili" vrniti. Na srečo Nastja Jordanijo že pozna in se ni bilo treba naokrog voziti, je pa nisem spravil pod vodo, vreme je namreč bilo klavrno (oblaki in veter), samo enkrat je šla na dih do fulde, ostanka moulinexa in zadnjega domovanja petih sardin ter tretjine litra kokakole in se odločila, da denarja za izposojo opreme in nakup zraka v taki soseščini ne bo zapravljala. Se je pač na napačnem kraju pogreznila v vodo, danes sem namreč imel popolnoma drugačne izkušnje. Podila sva se naokrog z jet-skiji (hej, tudi z njimi se da "slajdat"), potem pa je prišla usodna odločitev: Wadi Ram z enoslednikom, vendar popolnoma diletantsko in otročje, še sam komajda verjamem. Ker zanjo nisem imel čelade sem tudi jaz šel brez, s sončnimi očali in vetrom v laseh, ob pogledu v rezervoar pa čez prst ocenil, da "bo kar dovolj" in hopa v pesek! Seveda sva rekla: zgolj turistično, da se nama nič ne zgodi, lagano turistički malo tja pa nazaj. Tunizijska klapa seveda veste, da v pesku z gasssaaaaa pridete do cilja, z lagano turistički pa se zarijete na nos. Bilo je čisto fino, dokler ni začel jodlar biti lačen. Lučka utripa, midva pa usred ničega. Zelo odraslo in zelo odgovorno (pa sem se nekaj v temi Tunizija šopiril, da nikdar brez polnih zalog vode in goriva ne zapeljem v puščavo – ja pa ja!). Na srečo se na tistem koncu kar nekako znajdem, pa še GPS je potrdil moje domneve, tako da sva usekala bližnjico. Prišla do ceste, kakšna dva kilometra pred črpalko pa zmanjka sape in motor je samo še "klonk" naredil. Potem sem motor porival jaz, ženska pa je zraven hodila! Verjetno se nihče ni ustavil iz prezira do copate, do izmečka človeškega, ki imena Moški nikakor ne zasluži.

No in tu vstopi v predstavo Khaled, nasmejan simpatičen fantič dvajsetih let, beduinskega rodu, ki na prizorišče prikoraka iz kiinega minibusa, stoječega na levi.

"Koliko?" vpraša in pokaže na stroj.

"Dva litra," odvrnem, pa se ob njegovem čudnem pogledu takoj zavem, da bi moral odgovoriti v stotinah dinarjev. Tako je vsaj bilo vprašanje postavljeno.

Žensko smo postavili za čuvarja, s Khalidom pa sva sedla v kio in jo mahnila proti črpalki. Slutil sem, da bo, ko prideva nazaj, rezervoar že poln, glede na to, da je ženska (visoka, suha, nezagrnjena) ostala sama za cesto. Pa ni bilo tako, so ji ustavljali samo tovornjakarji, ki ji razen ljubezni niso imeli česa dati. Sam pa sem Khalidu dal svojo telefonsko številko (aha!) in dogovorila sva se za malo puščave v naslednjih dneh. Za storitev prevoza do črpalke in nazaj, pa še kanto mi je posodil, ni hotel nič! Zelo zelo prijazno. Nasploh so ljudje tukaj zelo prijetni in pripravljeni pomagati.

Tako sem ga obiskal in nameravala sva vsak s svojim prevoznim sredstvom, on s toyoto l.'85, jaz s kateemom, v pesek. Pa toyote ni bilo doma in – seveda sem v puščavo zaril s sopotnikom. Tam se je ponudil za fotografa, a sem mu na večini "akcijskih" slik ali pobegnil iz kadra, ali sem skupaj z motorjem na 4Mpix veliki sliki velik celih 7 pixlov, ali pa me je tako prisrčno v hrbet zadel. A pustimo to, kako bi se šele on lahko meni smejal, če bi poskušal pomolsti njegovo kamelo!

Seveda je zadaj skakal ko opica, enkrat je od groze skoraj dol zlezel (pa na srečo ni bilo časa, samo zatulil je lahko) in ko sem ga imel dovolj sem ga z obema rokama potegnil na svoj hrbet (opa!) in rekel:

"Tvoje telo in moje telo je eno telo!" In potem se je končno tesno prižel k meni.

Mi je pokazal sms-e od "svoje punce". Francozinja je. Mu je pisala v angleščini pa me je prosil, da mu prevedem:

"I will send you a card from France, but not love." Je prišla kot turistka s skupino in jo je en dopoldan, skupaj s še petimi potniki, vozil naokrog po pesku.

Tudi Mohammed iz kampa, kjer prebivam (mimogrede, krasen fant), mi je povedal, da so bile nekaj dni pri njih tri Slovenke in da je ena od njih njegova punca. Če to bere, naj jo razžalostim. Vem, da bo hudo, a življenje je kruto in pred težavami ne smemo bežati, soočiti se je treba z njimi in jih prebroditi. To nas krepi. Torej, draga punca Mohammedova, nisi več punca Mohammedova. Spoznal je eno Madžarko in ta te je nadomestila. Jo je srečal med snorklanjem, dva dni kasneje se je vrnila domov. Moje sožalje. Stisni zobe, drži se, glavo pokonci in pogumno naprej. Ni bil edini Moški na svetu. Poskusi s Klimbro (če ti je na T ime), lahko mu kaj na PM pošlješ. Torej dekleta, če daste fantiču v teh krajih telefonsko številko, naslov, e-mail ali karkoli s čimer lahko ostane z vami v stiku, bodite prepričane, da bo pred vaše ime postavljal svojilni zaimek, 1. os. ž. sp. Dokler zaradi kakšne Madžarice spomin na vašo romantično podobo v vzvratnem ogledalu ne zbledi.

Alja igra Memory. Sem jo šel prvič poslušat. Punca je dobra! Za osvežitev spomina: Ukrajinka, ki se v hotelu Mövenpick v Pianem baru od šeste do devete ure zvečer nežno dotika strun fortepiana. Nihče ji ne ploska, tudi jaz ne. Tukaj je vzdušje preveč resnobno, natakarji pridejo skoraj takoj, če jih pogledaš, če pa se umikaš njihovemu pogledu in svojega potapljaš v ekran laptopa, pa te puste pri miru! (0,2 l pomarančnega soka me tukaj stane z davkom in postrežnino vred tridnevni budžet za prehrano!) Okrog mene sede resni starejši, prav tako pa tudi ne tako zelo starejši pari, dame v večernih oblekah pod brezhibno urejenimi pričeskami – ena se pravkar pogaja o tem katero tekilo bo gospod strežaj zlil v zvarek, ki ga je naročila ter koliko stopinj naj zadeva ima – ter gospodje z zglajenimi suknjiči in pramenom las, brezhibno zglajenim čez svetlečo se plešo. Ko izzveni zadnji akord zgolj z obrvijo trznejo, s tem pa se pohvala umetnici tudi konča.

V kleti je po deveti zvečer drugače. Tam si upam ploskati, sem pa mnogokrat tudi edini, ki to počne. Družba je tam drugačna. Moški, pisec izvzet, hodijo tja gledat vse kar pevkama štrli izpod mini krila, ženske pa, tiste, ki jih tja niso pripeljali moški, katerih cilj obiska je ogledovanje že omenjenih kosov mesa, si tam ogledujejo moške, ki si ogledujejo že omenjeno. In tisti, ki vedo, da sta pevki oddani, se hitro preselijo za mize že omenjenih žensk, ki si tja prav te moške prihajajo ogledovat. In vsi so zadovoljni. (Pisec hodi tja poslušat odličen Katjin glas in se zafrkavat z njenim duhovitim možem, da smo si na jasnem)

Sprašujete me kako je z arabščino. Gre, počasi napreduje. Najraje vidim, ko se ljudje, ki sicer angleško govore, z menoj v tem jeziku nočejo pogovarjati. Danes sem spoznal tudi lastnika trgovine z avtomaterialom (dajte povejte mi kateemovci, a tudi vam zadnja pozicija po tekočem traku v maloro šiba?) in ko mi je arabščine zmanjkalo sem ugotovil, da spricht Deutsch, hat gearbeitet in Deutschland und kennt Slowenien, ist in Ljubljana, Piran, Portorož und Postojna gewesen. In to večkrat. Lepa dežela, lepi ljudje. Točno dvajset let je tega.

Ura bo kmalu devet, Alja je končala in gre dat nekaj pod zob, ostal sem v samoti in tišini. Spodaj verjetno že yamaho priklapljajo na JBC, se bo treba prestaviti h Katjinemu glasu. Na, pa bo še en večer šel rakom žvižgat.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255