"Nariši mi baackaaa," je pred nekaj dnevi nekdo rekel. Takega puhastega, snežno belega, nedolžnega, vsako jutro umitega od mamice, ki z bratranci in sestričnami radostno poskakuje, v zraku brcajoč z nežnimi nožicami, okrog svoje in njih mamic na hribovski livadi. Potem se Mirko ustavi, pomelje med zobki nekaj že skoraj pozabljene trave od dopoldne, da se prikažejo nežno rožnate ustnice, s svojimi kristalnimi očkami te pogleda na ravnost mimo oči, in reče: "Be e e e e." V naslednjem trenutku pa že zdirja z vrstniki čez nekaj skal, bruseč svoje mlade, nežne parkeljce.

Tako srčkani so backi, pa mladi kozliči in kozice, v katerih jih bodo naslednji teden pripravljali muslimani. Naslednji petek je 'aid al-adha, praznik žrtvovanja, ko bodo backa, ki smo ga malo prej spoznali, Mirko po imenu, tistega, ki nam je rekel:

"Be e e e e," obrnili proti Meki, se zahvalili Vsemogočnemu in, kot v posnetkih iz Iraka, ki jih (na srečo) nikoli ne vidimo do konca, z dolgim nožem poslali na večne pašnike.

Ravno včeraj je prispela v aqabsko pristanišče ladja, ki sem jo že nekaj dni čakal. Spomnite se tovornjakov s s piščanci polnjenimi kletkami, ki, običajno ponoči, zasmrajujejo ceste proti Zalogu in Ptuju. Kletka za voznika spredaj, taka, v kateri piha le na željo in po želji toplo, zadaj pa samo še kletke za prepihane piščančke, ter kolesa spodaj. Zdaj pa si predstavljajte nekaj sto metrov dolgo ladjo, ki ima zadaj poveljniški mostiček, spredaj in spodaj nekaj pleha, da se pač ne potopi, vse ostalo pa so kletke za backe – vse, kar so na Titanicu bile kajute, so tu kletke z naravno klimatsko napravo. Ko sem se peljal mimo, Mirka več ni bilo na njej. Bila je prazna, posadka je spirala Mirkove kakce in kakce njegovih prijateljčkov. S prijateljčki se je že peljal na tovornjaku nekam v notranjost dežele.

Danes sem šel v Amman podaljšat gostoljubnost Jordanije meni in vsem vozilom in na poti sem prehitel kar precej tovornjakov, ki so vozili Liske (ja tudi njih se sme poslati v višave) s prijateljicami in Mirkove prijateljčke s polno paro iz pristanišča. Potem, ko se je cesta za Irak odcepila od ammanske, se je njih število zmanjšalo.

Ob koncu hadža, romanja v sveto mesto Meko (več na temo preroka Mohammada in islama si lahko preberete marsikje), se obhaja praznik, ki vernike spomni na priliko Abrahamovega žrtvovanja prvorojenca Izaka (Stara zaveza), ko je slednji v zadnjem trenutku, potem ko je Milosrčni sprevidel, da Abram (ki ga je potem imenoval za Abrahama) resnično veruje in je zaradi Gospodovega ukaza bil pripravljen žrtvovati prvorojenca (in to potem, ko sta se z ženo Saro dolgo matrala, rodovitna je namreč postala šele pri 99-ih letih, nasploh so v Stari zavezi dolgo živeli), bil čudežno zamenjan z ovnom. Potem je Abraham ovnu naredil zlo, sina pa objel. Na to temo dobite dodatne informacije, kot že rečeno, v stari zavezi.

A zakaj muslimani obhajajo rešitev IZAAKA? Je ne. Sara je bila nerodovitna, a v tistih časih je bilo mnogoženstvo že nekaj povsem običajnega. Abraham je poleg žene "spoznaval" tudi dékle in gospodinjske pomočnice, ja ja, tak tič je bil to. In ko je spoznal eno od njih, se je rodil Ismail. Hm?

In ko smo prej govorili o Gospodovi zapovedi: "Žrtvuj svojega prvorojenca!" smo pravzaprav obdelali joodovsko propagando, kar Stara zaveza nedvomno je. Muslimani pa so prepričani, da je Abraham hotel žrtvovati Ismaila, ki je bil, ja prav ste ugotovili, rojen še za časa Sarine nerodovitnosti. In v čem je štos? Izak je začel rod joodovski, Ismail pa arabski. Taka je ta zadeva, ja! Ampak, da se MS ne bo prelevil v versko propagando, konec osvetljevanja preteklosti, literature je za zainteresirane (kako se to z eno besedo reče lepo po slovensko?) na voljo dovolj.

Fotoaparat sem včeraj ponovno usposobil, tako da se morda obeta tudi kaj fotomateriala. Hja, je ni samo pisec in stroj poškodoval, je bilo še kaj drugega vpletenega. Torej, fotoaparat dela, če ne bo avtocenzure (ali če si med predogledom ne pobruham laptopa), boste "prilik" s praznovanja deležni tudi dragi motosvetovci.

V Ammanu sedim v "as-sultan kufi šub" v četrti Šmeisani in tipkam. Na ammanskih 900 m nm.v. je precej hladneje kot v Aqabi. Tam smo zjutraj imeli, Noise Data, 13 °C min. jutranje (opolnoči jih je bilo še 16). Okrog mene domačini, pokriti z značilnimi jordanskimi belo rdeče karirastimi rutami, popivajo čaj, igrajo "backgammon" in vlečejo vodne pipe. Po kavarni se gor in dol sprehaja strežaj s svežim ogljem, glasno ropotajoč z ogromno pinceto za serviranje oglja. Zdi se mi malo zdolgočasen. Nekateri namreč vlečejo tudi lastne, od zunaj prinesene cigarete in cigare. Pravkar je vstopil možiček z dolgo in košato sivo brado in z vrat lokala gostom ponujal rokavice. Nasploh so tu zelo ekspeditivni. V vsakem trenutku privlečejo iz bog ve katerega skladišča prav tisto, kar človek potrebuje. Dežnike, puhovke, rokavice, pelerine, senčnike… Ob vhodu v Petro (ne, ne gre za dekle, Petra je starodavno mesto Nabatejcev, ki je najpomembnejša jordanska kulturnozdovinska, lahko rečete tudi turistična, znamenitost) si lahko v zimskih mesecih puhovko tudi zgolj sposodite.

Na drugi strani lokala sedijo trije, ki izgledajo kot Savdijci. No, lepo! Ves muslimanski svet zdaj rine k njim, oni pa ven. Kot Monaco v času formule. Nekje v teh dneh bodo zaprli meje, kar pomeni, da kdor je zamudil, ne bo postal hadži, ne bo opravil hadža. Še pred dvema dnevoma sem na poti iz kampa južno od Aqabe, kjer živim, srečal konvoj natrpanih kombijev, avtomobilov in avtobusov z libijskimi in tunizijskimi tablicami, ki so s trajektom pripluli iz egiptovske Nuweibe in nadaljevali pot proti savdski meji, kakšnih petnajst kilometrov naprej. S trajektom se vozijo, ker seveda ne smejo v že tolikokrat opevano rajsko deželo, katere imena pa tukaj še nismo izdali, saj jih potem tudi Savdijci (oni še posebej!) ne bi spustili k sebi. Sumim, da je trajekt tudi kar njihov.

Danes sem imel v Ammanu kar nekaj težav. Iskal sem dizel, lučka je namreč svetila že skoraj sto kilometrov. In glej ga zlomka, obiskal kar nekaj črpalk, a povsod le navaden, super in še bolj super bencin. In seveda ponovno niso verjeli, da se ne motim, ko hočem "tisto kamionsko packarijo" natočit v tako lep avtek. Končno! Sular! A kaj, ko so bile pištole kamionske, da bi partnerja bolelo, če bi jo noter tiščal. In mene zraven. No, pa sem le našel eno črpalko, ki je poleg desetih bencinskih priključkov imela, tam na koncu, v senci, kjer moraš od vse polite nafte paziti, da ne zletiš po tleh, ko stopiš iz avta, tudi eno sramežljivo dizelsko pumpo. Seveda tu zelo radi sami točijo. To pa hkrati pomeni, da bo ves pleh okrog zadnjega kolesa polit z nafto in pištola zadovoljno ponovno v ležišču že takrat, ko bi sam noter spravil še najmanj tri litre. Ampak tukaj sem pa že malenkosten, vem. Se odvajam. Kot se počasi privajam tudi temu, da me v malokateri pralnici spustijo do "wapa", da bi vso milnico spral z avta in saje iz obročev, ter temu, da stoično prenašam, ko z isto krpo potegne čez tričetrt okna (s tem je dotično okno dano "ad acta"), potem malo čez kolesni obroč, pa po strehi, potem pa še temeljito po pragovih in po zadnjih vratih. AAAAAAAAAAA!!!!!!!!! In povsod se pozanimam, katera je "tanarbulša pralnca v mejst". Sem enega frajerja skoraj počil v Damasku, ko sem se pripeljal s pujskom s terena, bil je čisto blaten, pa niso mogli počakati, da se motor ohladi, prav tako ga nisem smel sam prati. Sem mu razložil, naj najprej agregat od daleč z nekaj kapljami poškropi, se spravi na obroče in plastike, kasneje pa resneje na agregat. "Nema frke, stari, pa mi smo prófesjonálci" so zaupljivo sporočala usta in telo.

Saj vam je vsem jasno, da je curek najprej v polno usmeril v agregat, kajne? No in potem, ko je zadovoljen širok nasmeh pralca sporočal: "fertig sn, ki je bakšiš," sem si končno izposloval cev in z vsem bralcem dobro znanih kotičkov na motorju spral še pol njive.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255