Pred mejo sem se ustavil še na črpalki in napolnil vse kar imam. Najprej tam, kjer je po tleh vse zasvinjano in moraš paziti, da ne pogrneš po tleh, potem pa še tam, kjer večini forumašev lepše diši – diši po pospeških. Tam sem tudi pozorno z bencinom očistil odprtino rezervoarja za gorivo. Za 50 ter 35 litrov sem pustil vsega skupaj 4.300 SIT. Ura je bila enajst zvečer. Odlično, sirsko zavarovanje bom izkoristil do konca, jordansko pa bom sklenil takoj po začetku novega dne.

Na meji je zeblo (-2°C), cariniki so se greli ob ognju, čaju in kartah v bližnjem bifeju, šef mi je kar tam podpisal in izpolnil papirje, nikogar ni vleklo ven k avtu. O, pa smo vseeno veselo udrihali čez Šar ona, Busha in mraz. So bili prav veseli, da tudi Evropejci razmišljamo tako kot oni. In so mi na koncu dali prav, ko sem rekel, da proti sinovom Išra'ila nimam nič, da pa mi njihovi politiki in politika spravljajo lase pokonci, da bi kar… da bi kar… togotno zakričal.

Dvakrat.

Diab je potem v pisarni še požigosal papirje (noter sem prišel s šklepetajočimi zobmi in nosil sporočilo – če greš ven razkopavat avto, te bo zeblo), potem pa sem se ustavil le še pri policajih in pri rampi kilometer kasneje, kjer je nekaj začudeno gledal po tablici, potem pa mi zaželel srečno pot. Sledila je petkilometrska nikogaršnja zemlja, kjer te Sirci še lahko dohite, če si komu premalo ustavil. Vrnitev v Sirijo me bo kljub vsem dovoljenjem, ki jih imam, ponovno stala 33 USD, za razliko od Švicarjev, ki dobe vizum za večkratni vstop za pičlih 15 EUR! Mi pa, namesto, da bi zidali banke, smo se zdaj zrinili še v "Intihad Buši" (nato sem ugotovil, da gledajo na tak način). Mamlaka aš-šudžajratija (grmovo kraljestvo). Zveni fino.

Na jordanski strani smo najprej opravili tehnični pregled podvozja, tudi v kateemu nisem skrival bombe. Mladi carinik seveda ponovno ni imel pojma kaj bi lahko bila neuporabna zadevščina z eksotičnim imenom "slufanija". In bolj ko sem mu dopovedoval, naj vpiše kodo 362, bolj zavzeto me je spraševal: "Amrika?" Mladi mož, če me ne morete poslušati, bom pa sam vtipkal. 3-6-2 in na zaslonu se pojavi سلوفانيا Začudeno me pogleduje in kar vidim, kako sem zrasel v njegovih očeh. Torej, pomembna informacija za vse, ki se odpravljate v Jordanijo z vozilom: Koda Slovenije je 362. To védenje vam bo za kakšno uro skrajšalo carinski postopek. Potem sem moral sam transkribirati v arabico vse od imena in priimka do kraja rojstva. Še sreča, saj so njemu tudi po arabski tipkovnici prsti drseli počasneje kot meni. Me je pa presenetil šef carine, ki sem mu nesel nekaj novcev za v državno blagajno, ko me je vprašal: "Kako je torej zdaj v Sloveniji – bolje ali slabše kot v Jugoslaviji?" Zavarovanje za 3 mesece je stalo za avto približno 43 EUR, za motor pa 32 EUR. Zelo prijazno.

Vso noč je pihalo, v Ammanu je bilo mraz, pa sem se spustil do Mrtvega morja, ki je znano po toploti. 30-kilometrski spust me je pripeljal s približno 1.000 m nm.v. na -400 m nm.v. (oz. 400 m pm.g.), kjer je še vedno zverinsko pihalo. Po cesti so ležali leseni zabojčki, nosilo je plastenke. Zjutraj se je veter še okrepil in vsakič, ko me je zibanje zbudilo, sem samo prosil, da mi ne prinese kakšne "gajbe" v vetrobran. Pa so me pravočasno nagnali varnostniki bližnjega hotela (kasneje sem srečal dva razkošna črna mercedesa s čudnimi tablicami, ki sta peljala proti hotelu – verjetno njih vsebini niso hoteli kazati klošarja za ograjo) in vrnil sem se v Amman. Bilo je namreč tudi oblačno in depresivno.

Vožnja po Ammanu in nasploh po Jordaniji je strašno olajšanje. Manire evropske, ceste prav tako. Tukaj te počakajo, preden zapeljejo na tvoj pas, v krožnih križiščih ima prednost tisti, ki je že noter, tovornjaki vozijo po voznem pasu ter se s prehitevalnega umaknejo kakor hitro nehajo prehitevati, radio ujame celo kopico postaj, vso noč sem poslušal MOOD FM z glasbo iz '80-ih (pa ne arabskih), skratka, fino. Po najhitrejši poti sem šel do Aqabe, ki pa me je pričakala z depresivno nizko oblačnostjo in vetrom. Za razliko od lanskega leta, ko sem užival v odlični nemški družbi (Klaus in Barbara z magirusom 4x4, ki sta opravila isto pot kot jaz, ter Oliver in Sandra s staro landcruiserico, ki sta avgusta prispela v Južnoafriško republiko), sem tokrat naletel na čudaška in ne prav priljudna Nemca, ki sta tukaj čez zimo z navadnim kamperjem na ducatu ter malo manj čudna Belgijca sami upokojenci), ki s podobnim vozilom počenjata podobno, zraven imata še čudaško gluho ščene plečne višine 25 cm, ki se je zaganjalo v moje noge in poskušalo gristi gojzerje, tako da sem mislil, da se igra, pa so mi povedali, da jih "brani".

Na srečo sem naslednji dan naletel še na mlada Švicarja, ki sta z landcruiserico l. '97 prilomastila čez Iran, Oman ter Fahdovo kraljestvo zagrnjenih žena in tukaj ostajata še tri mesece, da se v Indiji poleže monsun, potem pa tja. Zraven sta tudi zelo simpatična starejša Šveda s sedemmetrsko ladjo na ducatu, ki razmišljata o Sudanu (po pogovoru z menoj sta zaradi birokracije in stroškov upanje na Libijo opustila). V mestu sem se na kateemu na krožišču zapeljal pred neko drugo švicarsko landcruiserico ter ustavil ob robu, onadva pa mimo. Zapeljem za njima, peljem vštric, pomaham, voznik naveličano pokima, nakar ni dosti manjkalo, da nisem uporabil enoprstega bratskega pozdrava, temveč sem zgolj odvil desno zapestje. Čudni, čudni ljudje se letos potikajo tod.

Je pa tukaj prekrasno! 27°C je trenutno (ura je 11 dopoldne), ogromna zastava arabske enotnosti, ki plapola nad Aqabo in se jo zelo dobro vidi tudi pri sosedih v Elatu, je zadnje dni sramežljivo povešena. Odlično! KTM praši okolico po plaži, partner počiva. Vsi imamo končno čas za tista majhna opravila na avtih (jaz tudi na motorju), s katerimi smo odlašali do sedaj.

Glede na pomanjkanje bližnjih v radiju 2.000 km, sem se za 24. december odločil za Desert Soul varianto, za Božič bom namreč šel kampirat nekam globoko v puščavo med Wadi Ram in savdsko mejo. Slike seveda slede.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255