Zunaj je tema, vzpenjamo se proti smučarskemu središču na 2.000 m nm.v., po naokrog štrlečih kablih kabino polni melodija iz grla Libanonke Mažide Rumi. Brisalca razmazujeta redke snežinke po vetrobranu starega mercedesa, ki v klancu sunkovito prestavlja med drugo in tretjo prestavo. "Jutri bo oblačno," pravi Ghanim, in spotoma v moj privatni taksi vzame še gospo, ki je stala ob cesti. "Ženske ponoči ne smejo same stati ob cesti, zato sem jo pobral." Seveda mu po nekaj kilometrih, preden izstopi, plača ceno vožnje.

Ob cesti zagledam prvi sneg. Ušesa mi polni otožna arabska balada. Za volanom sedi temen Arabec. Ob cesti so ovešene lučke, napisi Noël in Christmas utripajo v vsaki trgovini, na vsakem križišču. Nič mi ne gre skupaj. Kot da sem padel v kakšno Picassovo umetnino.

V Libanonu je približno polovica prebivalstva krščanskega, polovica muslimanskega, vsi pa se še naprej delijo na sekte, zaradi česar je verska in družbena slika tukaj zelo pestra. Po dolgotrajni državljanski vojni zdaj vsi živijo v miru in prijateljstvu, država si je opomogla, srednjega sloja ni. Povprečna plača je 200 USD, po cestah pa se vozijo sami potniški hummerji full option (z manjšim motorjem, to je menda 5600 ali 5800 ccm, stane tukaj pičlih 85.000 USD – primerjajte z evropskimi cenami), mercedesi ML, novi porscheji, beemweji, rangeroverji ipd. Vsi imajo avtomatske menjalnike, kar je, glede na prometne zastoje v mestu in hribovit relief celotne države, pametna izbira. Prostornine avtomobilskih motorjev se začnejo pri dveh litrih in pol, saj se jim ne ljubi "cijaziti" se po bregih. Vsi so, seveda, bencinarji. Srednjega sloja ni, dobro se živi s plačo med 2.000 in 3.000 USD. V državi, veliki za pol Slovenije, jih živi dvakrat toliko kot pri nas, zunaj jih je menda še približno 20 milijonov, večinoma delajo v Zalivu, kar pojasnjuje mogočen avtopark, ki brezobzirno drvi po deželi. Samo in edino v Libanonu me je bilo v prometu strah in na nek način sem bil vesel, da sem tokrat avto pustil zunaj. Libanon je ponovno negativno vplival name. Božič, Christmas, Noël, Christmas is coming, Happy… Vse v lučkah, vsi se imajo radi, kamin, topel ogenj, sneg, drevesce, stiski rok, nasmehi… Osamljenost v tujem taksiju, daleč od doma, daleč od ljudi, ki so mi dragi, sredi hladne Sirije, med muslimani, ki do praznika čutijo prav to in nič več kot mi do Aid Saghira (ki mu Turki in Bosanci pravijo Bajram – praznik po turško). In potem bom na božični večer sam v avtu glodal krekerje, potem pa ugasnil luč in šel spat. Dva dni kasneje pa bo prišel skupek veselih praznujočih Slovencev, ki bodo padli iz ene popolnoma druge risanke. Ja, decembrski Libanon je od zdaj naprej PREPOVEDAN. Haram.

Auberge Suisse – kako lepo ime sredi libanonskega visokogorja. Zunaj je pravi mraz. Not true cold, right or correct cold. Recimo pravilen mraz. Tisti, ki ga čutiš, vohaš, ki grize v lička in ročice, a te ne zebe. Telo dela in se greje. Vohaš sneg. In se ozreš ter pod seboj zagledaš apartmajsko-hotelsko naselje, strehe pod debelo snežno odejo, na pročeljih nežne lučke. Pa kje sem jaz??!! V Arabiji, na Orientu? Leteče preproge, plešoče kače, vroče puščave, blagoslovljene oaze? Ajna hija? Soba je obložena z lesom, TOPLO JE!!! Ne morem zaspati. Odpiska drugo, odpiska tretjo, odpiska četrto.

Lansko leto je bilo menda do 7 metrov snega, to mi potrdi marsikdo. Zdaj uživajo bonus, saj se smučarska sezona običajno začne šele pred Božičem in traja do sredine aprila, tokrat pa so smučišča odprli že 4. decembra. Snega ni prav veliko in na pobočjih iz snega gleda kamenje. Tako lahko smučamo le po progah, sicer pa se enostavno pripelješ na vrh in si izbereš po katerem delu pobočja se boš spustil s hriba. Na 80 km prog se najde vse od modrih pa do črnih smučišč. Vsako noč steptajo čisto vsa pobočja in prav žal mi je, da snega ni bilo več. Vendar pa se je tudi na urejenih progah našlo prijetne strmine. Najbolj zabavno pa je bilo gledati male (in velike) Arabce, ki po smučiščih švigajo kakor mi. In nasmejanega zapečenega Arabca, ki te iz srca iskreno pozdravi izpod debele kučme na vrhu vsake sedežnice. In na spodnji postaji vsake sedežnice. In to tudi zjutraj, preden sem začel smučati z bejrutskim bankirjem, ki smučarskemu centru vsako leto daje kredite.

Obiskal sem tudi nekaj smučarskih trgovin, eden od novih prijateljev (zapeljala sta me do taksija v Bejrutu) je namreč iskal nova očala. In koga spoznam tam? Mladeniča, ki vsako leto obišče Begunje. Dokler ni prišel v Libanon Salomon, je bil Elan št. 2 v prodaji, na tržišču pa še vedno kraljuje Rossignol. Morda ne nepomembno je to, da sta Libanon in Sirija bila francoski koloniji in da je v Libanonu drugi jezik francoščina. Mimogrede, ko je že govora o Elanu, na servisu v turški Adani, poleg nekaj malega turških, vijačijo avtomobile skoraj izključno z zreškimi izdelki!

Če bi bilo vreme lepše, bi se šli po smučanju popoldne še potapljat, kar Fuad in Tawfiq pogosto počneta. Vendar pa bi tako moral ostati še dan več v Bejrutu, mejni prehod je namreč na 1.400 m nm.v.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255