Ena od pozitivnih lastnosti središčnega stojala na motorju je tudi to, da se lahko na motorju sončiš, celo zaspal sem že na njem, ali pa gledaš zvezde na jasnem nebu brez oblačka. Vse okrog je tema, pred seboj čutim obzorje tam nekje v daljavi, kjer se stikata dva skoraj enako črna svetova – domovanje sokolov in domovanje puščavskih miši. Tišina. Le rahel vetrič poje skozi ušesa in napoveduje prihajajoči mraz. Ter oddaljeni hrup letala, ki se, tretje v vrsti utripajočih lučk, izgublja tam daleč na levi pod vzhajajočim Orionom. Kam leti? Kam letijo vse posadke na še eni rutinski poti, kje so vzleteli, ali že zobajo sendviče in srkajo kavo? Syrian, Indian, Royal Jordanian,… Emirates? Casio pravi 115° realnih. Baghdad? Ah, ne. Tehran? Madinatu Kuwajt? Hladno postaja. Nad menoj je že naslednja jeklena ptica.

Zaženem motor in prižgem luč ter poskušam na steptani zemljeni podlagi najti sledi kakšnega vozila. Ne bom se pustil še enkrat nasankati z navigacijo "proti soncu, proti Jamajki". Prenaporna je bila, ko sem sredi ničesar z nedelujočim GPS-om ponovno plezal čez ogromno kamenje, ker sem vozil za soncem nazaj proti Damasku. Noč se je spuščala nad hladno kamenje, jaz pa med puščavskimi griči nisem imel pojma, kako in kje se bom vrnil v civilizacijo.

Vrnimo se malo nazaj. V petek sem nameraval vzhodno od Damaska narediti dvesto kilometrski krog skozi puščavo, pa sem se med vdiranjem v pusti svet nenehno zaletaval v vojaške baze – zdaj tankovska s pokritimi železnimi zvermi, zdaj letalska z ogromnimi betonskimi oboki, pod katerimi so dvokrilci varno spravljeni pred bombami JZ sosedov (je bila verjetno dobra lekcija, ko so, mislim da leta '67, le-ti celotne egiptovske zračne sile uničili še na tleh). Bilo je nekaj off-roada, a bolj iskanje poti kot dejanska navigirana vožnja. Dan sem zaključil pri vojakih, ki so me ob cesti prijazno ustavili, povabili na čaj (zelo prav prišel), se zanimali za Slovenijo in motor ter mimogrede popisali še vozniško dovoljenje. Zelo prekanjeno! So sicer prosili za potni list, pa sem ga zatajil, češ da je ostal v mestu. Nekako se brez vozniškega dovoljenja še da kam priti, manj uporabna je tukaj le še osebna izkaznica, s potnim listom pa je precej drugače. In prav ti vojaki, navdušeni nad digitalnim merilcem hitrosti in nad vsemi lučkami na armaturni plošči, so mi končno povedali, kje ni vojske.

Sobota.

Sirski bencin dela kot raketa! Privijem pokrov rezervoarja in 10 kg težji zapustim zadnjo črpalko pred peskovnikom. GPS kaže naravnost proti prvi točki poti, ki sem jo, tako na uč, doma vrgel v njegov spomin. Začne se kamnita puščava, večinoma delata tretja in četrta, hitrosti se zaradi pogostih umetnih prekopov gibljejo med 40 in 80 km/h. Najslabše se je voziti tam, kjer je človek še preurejal pokrajino, kajti naravne suhe struge so od daleč vidne, medtem ko te ozek, a globok jarek za elektriko, telefon, vodo,… lahko preseneti na vsega nekaj metrov. Takrat izdavim le "piii…" ali "oooo, faaa…", še pogosteje ni časa za nič, niti za prestaviti navzdol, le desno zapestje potegne plin do konca in upam, da bo šlo čez. In znova in znova me kateemove terenske lastnosti presenetijo in razveselijo. Najprijetnejše so rahle kotanje, ko te lepo zaziba, najprej amortizerje noter, potem pa lahen skok čez rob, ravno toliko, da se zadnje kolo malo v prazno zavrti. V puščavi je fino to, da lahko izbiraš med že uporabljenimi pistami, kar je v bližini človeka zelo umno prav zaradi presenečenj ob poti, kot so betonske škarpe ob wadijih oz. suhih strugah, ali pa obcestni jaški na oni trimetrski bankini ob avtocesti, ki so BREZ POKROVOV, ter med čistim brezpotjem, ko slediš le puščici na GPS-u. Fino je tudi to, da lahko preskušaš oprijemljivost gum in si nasploh daš duška na zavojih, saj veš da boš v sili vedno lahko brez škode zravnal in nadaljeval "izven poti", oziroma, da te bo v najslabšem primeru zabrisalo po ravni zemlji, ne pa v drevo, prepad ali v kakšno vozilo. In tretjo zamenja četrta, četrto peta. Na števcu se pojavi tudi stotica. Nehajo te zelo zanimati kamni pred teboj, saj jih pri tej hitrosti skoraj ne čutiš, motor se malo zaziblje, to pa je tudi vse. Pogled seže dlje, zanima te še izključno smer poti. Ko ne stojiš, sediš skoraj na rezervoarju, da je zadnje kolo razbremenjeno in lepše pleše skozi zavoje.

Pred seboj zagledam spet tiste betonske oboke, ognem se jim proti jugu in zapeljem na slano jezero. Seveda ne gre za jezero z jadrnicami, čolnički in ribiči (na forumu vas je tudi nekaj mlajših, naj mi ostali oproste razlago), temveč za popolnoma ravno področje presušenega slanega blata, ki se ob deževjih namoči in lahko nastane za nekaj časa tudi pravo plitvo jezerce, ki ga potem obiskujejo raznorazne ptice, ki se na njem prehranjujejo z rakci in podobnim. Na robu jezera je od letalske baze po zemlji proti jugu speljana splužena pista. Plin odprem do konca, stati več ne morem in se skrijem za vetrobran. Kot po tračnici grem za puščico, preskusim še nekaj zavojev in podlaga perfektno drži. V daljavi opazim drugačno barvo podlage – rumeno zamenja rjava, še naprej in levo se v soncu blešči voda. Upočasnim in pazljivo zapeljem na rjavo, z nogo podrsam po tleh. Drži. Vodi se seveda ognem, a motor začne opletati. Blato. Daj no, zdrži, pridi čez! Živega peska se tukaj sicer ne bojim, bojim pa se seveda neznanega. Z blatom na slanih jezerih in izmenjavanjem pasov različne gostote nimam prav nobenih izkušenj. Dobro, v skrajni sili potegneš s stroja GPS in se zvlečeš na trdo podlago ter opazuješ, kako advenure za vedno tone. GPS pa zato, da lahko carini pokažeš kje se je potopil in ti ga ni več potrebno izvoziti. Domišljija dela s polno paro, a z veliko mero pretiravanja. Spet sem na rumenih, od sonca ožganih in razpokanih ploščah trdega blata.

Tako lepo je ustaviti, ugasniti motor, sneti čelado in gledati proti nizkemu decembrskemu popoldanskemu soncu, ki greje sicer hladno zimsko pokrajino. Povsod le zemlja in kamenje. Nikjer ni videti nikogar, nikjer ni slišati nikogar. Popolnoma si odvisen od Američana, ki kaže, da je do naslednje točke še 23 km, ter od Jodlarja, ki te bo pripeljal tja. In še naprej. Posneti hočem nekaj fotografij, a zaprepaden ugotovim, da sem strojček pozabil doma. Tudi prav. Vsaj ne bom suženj fotografiranja, izbiranja dobrih kompozicij in osvetlitev, vsaj ne bo treba ustavljati zaradi slikanja. Počutil sem se sproščeno, slike sem vsrkaval v svoj spomin.

Pa se je pred menoj pojavila asfaltna cesta in nekaj časa sem nameraval peljati vzporedno z njo. A je bil tam nekje potem tudi en jarek, bistveno manjši od mnogih že prevoženih. Ne vem kaj se je zgodilo. Ne vem, ali sem stal ali sedel, zaviral ali pospeševal, naenkrat je bil kateem pred mano in je dvigal puščavski prah med pluženjem po tleh. Za njim sem prihajal jaz. Bil je v četrti prestavi, zadnji beležki na GPS-u, preden je pregorela varovalka (sem jo namestil!), sta kazali 78 in 65 km/h. Rezervne varovalke seveda nisem imel s seboj, tako da sem uro in pol pred zahodom, s še 200 km pred seboj in slabo delujočim GPS-om (le na slabe baterije, pa še udarec ga je zmedel in se je izklapljal) ostal pred dilemo. Nadaljevati v neznano ali se vrniti? Odločil sem se za drugo, saj bi brez GPS-a ponoči brez spalne vreče in šotora (moral sem se vrniti, ker smo danes pisali test) zagotovo naletel zgolj na težave. Nekaj časa sem sledil svoji sledi, a bilo je neprijetno in nevarno, saj sem sem grede nekatere wadije prečkal na mestih, primernih za tisto smer, ne pa tudi za to. Tako sem se usmeril malo severno od zahajajočega sonca, ki me je slepilo, ter vstopil na območje ogromnega kamenja, tako velikega, da sem prav plezal čezenj, mnogi kamni so bili visoki tudi po 10 col (palcev). Utrujajoče početje, motor se greje. Sonce je zašlo, znašel sem se v labirintu gričevja, s katerega je veter spihal zemljo in ostal je gol kamnolom, GPS mi ne dela, zmanjkuje mi časa. Ustavim in se nemočno odpravim peš na vrh bližnjega hriba. Samo kamenje! Kamorkoli pogledam sami griči, posuti s kamenjem! Ni variante, da pridem čez! Če bil z avtom, bi se verjetno razjokal. Verjetno ne bi prišel nikoli ven. Obrnil sem se nazaj in z ugasnjeno lučjo lovil zadnje pramene dnevne svetlobe, medtem ko sem se prebijal čez kamenje. Predstavljajte si vožnjo po strugi kakšne reke, vendar ne po produ, temveč po kamnih, visokih za pol kolesa. Nekateri so ostri, nekateri zaobljeni. Pomaganje z nogami le škodi. Nekajkrat mi je motor skoraj odpeljal izpod riti. Brez pomoči nog je obremenitev rok še večja. Po dobre pol ure prekopicevanja čez kamenje končno uzrem rešitev: pisto. Ni sicer bistveno boljša, a vem, da me bo nekam pripeljala, da so po njej že vozili, pa tudi med drugo in tretjo se da po njej voziti.

In tako sem se pripeljal do kraja, kjer sem se ozrl proti zvezdam. Kjer so se prebudile puščavske miške, kjer je veter prinašal nočni mraz.

Motor me je presenetil. Včeraj je doživel do sedaj najtršo preizkušnjo in jo pokončno (no, razen enkrat) prestal. Ščitniki celi, vilice in zadnja nihajka b.p., amortizerji b.p., pirellijevke se sicer vidi, da so bile pridne, a brez posebnosti. Naredil je 240 km, od tega približno 160 km terena, ter spil nekaj olja, a si ga je pošteno zaslužil.

Sličic seveda ni. Upam, da ne zamerite. Se bom v prihodnje bolj potrudil.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255