Ničesar še nisem povedal o hotelski verigi, v kateri spim že od začetka novembra, in v kateri od začetka januarja sobo delim s Petrom. Hoteli so krasni, izjemno poceni in odlično locirani! Ali si lahko v İstanbulu predstavljate bivanje pol minute od Aye Sofye, pet minut od palače Topkapi in pičli dve minuti od Modre mošeje? Za le dva milijona in pol turških lir na dan? Ali pa spanje na nikogaršnji zemlji med Albanijo in Kosovim (tam, kjer sem na meter in pol gledal naravnost v cev naperjene pištole razjarjenega ameriškega policista), jutranji pogled na tolmune v Pamukkale, na halebsko citadelo, prva linija ob morju (pred vsemi ostalimi hoteli) v Libanonu in Egiptu, spanje nekaj metrov od Mrtvega morja, jutranji pogled na piramide v Gizi, na feluke na Nilu, na sončni vzhod sredi peska… ¡Skoraj kot Paradores v Španiji!

Zdaj smo vsi skupaj v Tuniziji, kar se internetne povezave tiče, najbolj težavni deželi na poti (če Albanije ne štejemo). S Petrom se počutiva nekako prazna in izgubljena. Turistični avtobusi in najmodernejša terenska vozila na vsakem koraku, v naju in partnerja bolščijo vsi ob cesti, razdalje so smešno kratke: Gabes – Matmata 30 kilometrov, Matmata – Douz 99 kilometrov… tukaj se človek še namesti ne dobro v avtu in že je na cilju! Danes sva šla na morje, nekaj metrov od Sredozemlja Peter pogleduje za Grčijo. V Tuniziji sva nameravala samo biti, obstajati in si odpočiti. Na obali pod toplim soncem, na peščeni plaži ob borovem gozdičku. Kraja še nisva našla, a ga bova!

Tunizija je že čisto evropska. Partnerjev, ki jih od Turčije sem nisem več videval, tukaj mrgoli, ceste so odlične (včeraj sva končno našla nekaj lukenj, ki so nama vlile občutek domačnosti), vsi pomehkuženo položni ležeči policaji so 200 metrov prej označeni s kričečo rumeno odsevno tablo (kakšen dolgčas), kot kaže, prehitevanje čez polno črto tudi ni več družbeno povsem sprejemljiva praksa, pobliskavanja z lučmi brez zame razumljivega razloga ni več… Pravzaprav sem se bal, da me bodo vozniške navade, pridobljene na Divjem Vzhodu (beri: Kairo in ostali Egipt) po dveh kilometrih Italije pripeljale naravnost v luknjo, a me je že Libija začela privajati na evropske razmere. Ob vožnji po enosmerni ulici v napačno smer so me čudno gledali, že v Tripoliju pa sem dobil občutek, da se vožnja po nasprotnem pasu dvopasovnice ne bi dobro končala (nekaj takega kot vožnja po Celovški v Ljubljani med LPP-jem in Drenikovo po nasprotnih pasovih ob štirih popoldne, stalna praksa v Kairu). V Tuniziji niti hupamo ne več, držimo varnostno razdaljo, s težkim srcem, a vendar, sem ponovno začel uporabljati tudi utripaljke (tisto, čemur pri nas pravimo "blinkerji"), ponoči imamo prižgane luči.

Strojček za graviranje svetlobe (máquina fotográfica) bolj ali manj počiva, zato pa ga bova ponovno uporabila na Malti, kamor se na poti od Maribora do Ljubljane tudi odpravljava. Postanek sicer ni bil od vekomaj načrtovan, a če imava s Petrom priložnost, jo bova seveda zagrabila. Morda tale novica izgleda kot da je poti že skoraj konec, a ne pustite se preslepiti – pot je še dolga, od cilja v Ljubljani naju loči še mnogo sončnih vzhodov.

Vse od Egipta nama ni uspelo dobiti niti enega sladoleda. Ko prideva v Slovenijo, greva v Sežani najprej v Mercator center po ježka (Peter bo moral na simbol svoje mladosti, njofra, počakati do Hrvaške). Parni valjak, ki se suče v avtu, nama v spomin priklicuje po rdečem vinu smrdeč lepljiv občutek na čevljih, pokanje plastičnih kozarčkov pod nogami na travi… Pred oči nama prihajajo zasnežene slovenske doline, polzenje solinskega blata med prsti na nogah, lovljenje sončnih žarkov ob kavi nad Ljubljanico…

In pa Španija, ena in edina, najin drugi dom. Španija, široke kastiljske ravnice, do obzorja segajoči oljčni nasadi, El Rocío, Consuegra, Ronda, Gharnata, Išbilija, Balansija, Baršaluna… Jalla, ja-safirajn, jalla ila l-bajt!

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255