Ob poslušanju zgodb policistov sem nehote naredil primerjavo z našimi, ki se z laserji v rokah skrivajo za kantami za smeti. Vem, da ni vseh za metati v isti koš, a kaj morem, tistih 72 km/h na Tržaški 311 v nedeljo zvečer mi še kar bremeni želodec. Fantje tukaj na obhodu južne meje dejansko ne vedo ali bodo doživeli naslednji dan.

V zahodnih medijih se na veliko govori al-Kajdi in podobnih zadevah. Seveda obstaja, tudi v Sahari, a tihotapci in čadski uporniki so menda bistveno večji problem. Mediji takoj završijo ob ugrabitvi dveh Avstrijcev (pa menda sploh ni bila ugrabitev, temveč dogovorjen posel, tako vedo povedati na tem koncu), o tem, da za policijsko toyoto z vso opremo tudi ubijejo lokalno posadko, da režejo uhlje in nosove, dokler se jim ne preda satelitskega telefona, da vozniki ogromnih tovornjakov, ki vozijo robo na jug, nikoli ne vedo ali bodo pot preživeli (voznika ali ustrelijo ali pa le vržejo iz vozila brez telefona in vode) in vsake toliko je kdo ne, pa v zahodnih medijih ni ne duha, ne sluha. Slišal sem tudi nezapisano zgodbo o precej odmevni ugrabitvi Evropejcev in Egipčanov v Gilf Kebirju pred kakšnim letom in pol in sledenju ugrabiteljem po čadskem in sudanskem ozemlju.

Na določene dneve so bili policisti precej na trnjih. Kampi menda sicer nikoli niso bili postavljeni na nevarnem območju, čeznja smo se vedno zapeljali podnevi, ko je verjetnost težav skoraj nična. A čutilo se je, ko jim območje ni bilo ravno povolji.

Nove bridgestonke (VS Jamal 14.00R20) so se izkazale kot dobra investicija. V dveh dneh sem jih spustil na 1,3 in 2 bara in jih tako pustil skozi vso puščavo, z izjemo pripetljaja precej kasneje, ko sem se na 720-kilometrsko pot čez puščavo odpravil sam samcat in se enkrat pošteno vkopal (tokrat slika je). Dvakrat sem do desne zadnje gume bil na kamnitem terenu zelo zelo neprijazen, a glej ga tiča, nič se ji ni poznalo! Ob omenjenem pritisku sem skozi daljša obdobja vozil 70 km/h, na trenutke tudi do 80 km/h, pa se niso pretirano pregrevale.

V nekaj dneh smo tako prišli do sudanske meje in do edinega izvira vode na celotni poti. Seveda ob vojaški postojanki, kakor je običaj v vsej Sahari. Privoščil sem si tuš iz dveh 1,5-litrskih plastenk. Pravo razkošje! In oblekel sem svežo majico!

Kasneje smo obiskali tudi mejni prehod z Egiptom in Sudanom in si v trgovini privoščili svež kruh (svež kruh!!!), tuno, sok, pir in enega kratkega (no ja, slednja dva morda le v sanjah).

Sledil je prvi (in edini) kamp, v katerem smo preživeli nekaj noči zapored. Kraj je bil naravnost čaroben! Podobe sledijo v naslednji objavi.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255