Glede na to, da sva bila s tovornjakom v službi, se seveda nista ves čas cedila med in mleko. Cedil se je med, marmelada, zmečkan #$%&#!$&! paradajz, hidravlično in motorno olje, vse skupaj pa je začinil pesek.

A bili so tudi lepi trenutki. Iz kolerikovih ust smo vsi poskušali razbrati le vsebino, način, na katerega je komuniciral z okolico, pa smo se trudili preslišati. Kljub vsemu sta prva dneva bila težka. Strašno se je mudilo in čez težak teren smo delali precej kilometrov (drugi dan 275 km zračne razdalje, s tem da je bilo potrebno po kamnitem terenu obvoziti precej obsežno minsko polje). Stroj se je pregreval in pil olje, kar globoko v puščavi med opravljanjem naloge ne izgleda ravno obetavno. A vsi smo se držali dobro. V kabini poleg mene tunizijski kuhar Mohsen in predstavnik agencije Šukri, ves čas pa nas je spremljal Husam s poltovornjakom (in 400-litrskim dodatnim rezervoarjem goriva), v katerem je vozil Adama, priseljenca iz Čada, ki je skrbel za postavljanje in razstavljanje šotorov ter ostala opravila, ki se jih nikomur drugemu ni ljubilo opravljati.

V ločenem konvoju se je na naloge vsak dan odpravilo dvoje potniških toyot, en mitsubishijev poltovornjak in tri polocijske toyote. Nam, ki smo po zajtrku pospravljali kamp, žal noben dan ni uspelo kreniti na pot prej kot dve uri po njihovem odhodu. A določene dneve smo uspeli na dogovorjeno točko naslednjega kampa priti kar nekaj ur pred skupino. To je bil edini čas, ko se je okoli avta dalo kaj postoriti, narediti krog okrog kampa, poslušati tišino in posneti kakšno fotografijo.

Na tej odpravi sem končno prvič v resnični potrebi uporabil vitel, saj se je Husam konkretno vkopal, vkopavati pa sem se začel tudi jaz, ko sem se mu vzvratno približeval, da bi ga potegnil ven z ostankom vrvi, ki sem jo nekaj dni prej strgal med večkratnim vlečenjem obeh poltovornjakov iz fešfeša.

Na tej poti smo tudi prvič resnično uporabili enega od lovskih nožev (krajšega), ki mi ju je pred odpravo 2007 podaril prijatelj Robert Milič. Fantom sta bila zaradi kakovosti materiala in ostrine izredno všeč in dobil sem nekaj naročil za naslednjič, ko se vrnem v Libijo.

Prečkati smo morali tudi nekaj sipinskih pasov, a žal takrat, ko je najbolj trda, nihče ne nosi fotoaparata naokrog. Tako so edine fotografije nastale, ko smo iz tahudega že izstopili.

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255