Sobota, 19.1., je res bila uspešen dan. Z Davidom sva na tovornjaku postorila marsikaj in bil sem resnično zadovoljen, kljub temu, da se nisva potapljala. Celo zelo prijeten sms od enega od sponzorjev sem dobil. Ko je bilo vse postorjeno, sva se z obale odpravila na Iveco servis po kabel brzinomera, ki se je večer prej prelomil tik pod števcem. David se je prvič, odkar se vozi z menoj, pripel z varnostnim pasom. Ura je bila točno 15:30, tri ure manj pri vas.

Pet minut kasneje sem zapeljal na pentljo pod hitro cesto. V vožnji ni bilo nič objestnosti, nič predrznosti, David je bral vodnik, narobe nagnjen ovinek ni dopuščal zaviranja, ko sem ugotovil, da se malo pred priključkom ovinek dodatno zalomi. Vozil sem verjetno okrog 50 km/h, zagotovo pa manj kot 60.

Desni kolesi sta se naenkrat odlepili od tal, zavil sem skrajno levo in dodal plin, vendar ni bilo pomoči. Kakšnih 5 metrov je asfalt drsel 20 cm od moje glave. Noben od naju ni staknil niti praske, gasilni aparat je razbil vetrobran in šipo voznikovih vrat. V bivalnem delu je miza odletela v steno, Alubomina okna so preživela vsa. Konzerva ogabnega indijskega manga z gorčico, ki mi je nek večer pokvaril večerjo, se je radodarno razbila po vsej hiši. Motor je ostal čvrsto privezan tudi z zadnjim kolesom na tleh. Iz njega je tekel le bencin, iz motorja tovornjaka je steklo olje.

Kmalu je prišla policija, ko sem odslovil avtovleko za osebne avtomobile, so poklicali pravo stvar. Do naju ni prišel nihče, res pa je, da so videli, da veselo prazniva stanovanje in da je torej verjetno vse v redu. Česar ni uničilo prevračanje, so dotolkli možakarji z avtovleke (vse v pristojnosti policije), ki se jim je mudilo na drugo nesrečo. Veliko okno so razbili s kavljem, preden smo jim dopovedali, da je treba fiksirati kolesa, so celo zadevo približno 4 metre vlekli po tleh. Ker sprva niso uspeli z dvigovanjem šasije, so vlekli za polosi in raztegnili sprednjo desno vzmet ter zvili šasijo. Nehali so šele, ko sem jim povedal, da če cev zavore sprednjega desnega kolesa pretrgajo, me tudi odvlekli od tam ne bodo.

Med vsem tem pristopi prijazen gospod z brado in reče: "Živjo, sta vidva v redu?" Osiječan Igor Stanić leti od svojega 16. leta, civilno kariero je začel v Adrii, potem pa preko Croatie prišel v Oman Air, za katerega leti že 9 let. Prihajal je z ribolova in se ustavil v koloni, ki je nastala za nami. Skoraj ni mogel verjeti svojim očem, da sredi Omana vidi mariborsko tablico. Takoj po prevrnjenju sem poklical Isso, lokalnega agenta, s katerim sodeluje agencija Pisanec, za katero jutri začnem turo po Omanu. Akcija je bila sprožena.

Hiša je medtem že stala na kolesih, a zaradi raztegnjenih vzmeti v precej klavrnem stanju. A zadeve še ni konec! Kljukci so pripeljali vlečni tovornjak do mojega in začeli šariti z vlečnim drogom in cevjo za pnevmatiko, da bi ga odvlekli. Sam sem se umaknil od hrupa, klical me je Issa. Končam klic, se obrnem in vidim, da je tovornjak začel lezti po bregu navzdol. Kljukci niso najprej pripeli vlečnega droga, temveč napumpali zrak. Zavore so se sprostile in kamion je bil na poti v pičko materino (oprostite izrazu, a je v skladu s takratnim razpoloženjem), še posebej zato, ker so le v šoku gledali kaj se dogaja. Stekel sem do desnih vrat, splezal v kamion in pritisnil na zavoro. Kljukci so potem dobili delež balkanskega leporečja. Besed niso razumeli, a je ton in pogled povedal vse.

Ker se jim je mudilo, so me preprosto odvlekli. Ne na rob ceste. Na drugo stran prevala. Kup stvari iz hiše je ostal ob cesti, na srečo je bil tam David. In Igor. In Issa je prišel. In organiziral še eno toyoto, ki je za menoj pripeljala stvari. Za prevalom so me kljukci zapeljali na en prašen nič, odklopili in tam pustili. Kmalu je prišel Ronald, mehanik, ki je Igorju nekoč popravljal lexusa. Indijec Ronald, britansko-portugalskega porekla, se ukvarja s predelavo landroverjev, njegova delavnica je ena prava hiša čiračara. Omanski Robi. Kasneje mi je Issa povedal, da je zanj že slišal. In da je znan v Masqatu. Poanta pa je v tem, da je njegov primarni posel izdelava letaliških vozičkov, "car-tuning" se gre iz veselja. In poanta je tudi v tem, da mu je Igor nekajkrat zabičal, naj bo do mene dober. Bila je že tema, v motor smo nalili olje in odpeljali do Ronalda. Lahko spiva v kamionu. Jupi! Naslednjo noč se mi je David pritožil, da so v hiši komarji. Kasneje sem se smejal. Rekel sem mu namreč, naj sklopi komarnik, ki bo deloval, čeprav okna več ni. Pozabil pa sem na dvometrsko luknjo v stropu in steni. Dan kasneje sva se preselila v sobo, ki so nama jo dali na voljo v delavnici.

Potapljanje da ali ne? Davida je presenetilo. Pri načrtu sem vztrajal. Predvsem pa sem vedel, da ne bo nobene koristi od tega, da bova ves dopoldan jokala ob kamionu. Glavo je treba zaposliti. Tako ali tako se zjutraj nič odločilnega na ivecu ne bo zgodilo.

Kakšni so načrti? Kako se bo pot spremenila? Kdaj pridem domov? Takole je: ko je bil kamion prevrnjen, tako ali tako nismo vedeli kakšna je škoda. Ukvarjal sem se le s tem, da ga s čim manj škode vrnemo na kolesa. Ko sem potem takole stal pred njim, se mi je kot ena od možnosti utrnila tudi misel: naložiti na ladjo in potem za nedoločen čas parkirati zraven kakšnega avtoodpada v Sloveniji. Priti domov, predati svoje sanje, se zapreti v sobo (hmmm, ki je pravzaprav nimam) in živeti naprej z grenkobo nedoseženega. Vdaje. Kakšnih deset sekund mi je to rojilo po glavi.

Hiša se bo popravila, pot bom nadaljeval. Odločitev je bila dokončna. V naslednjih dneh smo odkrivali dodatno in dodatno škodo, Ronald je po cele dneve naokrog in požrtvovalno išče dele in material. Za vsak izziv v trenutku najde rešitev. Ne samo, da njegova odlična angleščina ni indijska, tudi možgani so na evropski frekvenci, kar je v teh krajih zlata vredno. Poleg vsega pa mi bo računal neto ceno za ves material. Kljub temu pa se prepreke pojavljajo. Vetrobrana v Omanu ali Emiratih ni. V tem trenutku je že organiziran prevoz iz Nemčije. Aigner, pri katerem je bil tovornjak kupljen, se resnično izkazuje kot dobra podpora. Alu profilov, iz kakršnih so okna nadgradnje, v Omanu ali ZAE ni. S hitro akcijo (ampak res izredno hitro akcijo!) se je izkazala AluBoMa. Okvir okna spalnice bo v petek zjutraj v Masqatu. Borut, hvala, hvala, hvala! Naslednja težava je v tem, da tukaj ni nič metričnega. Vse so angleške mere, torej tudi profilov 30x40mm, ki smo jih uporabili za konstrukcijo, ni. 25x25, 40x20, 50x25. Nič uporabnega, torej. A bodo Ronaldovi krasni fantje improvizirali. Težave tudi z izolacijo, pa vezano ploščo, ogledalom, termopan sekurit steklom, ki so ga kljukci uničili. Marsikaj bo prišlo iz Dubaja.

Pozitivne strani: Davidu ni treba plačevati hotela. Tudi meni ne. Fantje tukaj v delavnici v al-Wadi al-Kabirju (Wadi al-Kabir = Guadalquivir, velika reka, velika dolina) so zlati, od nekdaj sem se želel naučiti indijske angleščine. Ker je cela dolina popolnoma indijska (no ja, tudi nekaj Pakistancev je tu), se učim tudi simpatičnega indijskega majanja z glavo, od delavnice do trgovin, od restavracij do interneta. Pa kužka z imenom Puppy imamo tu. Če se je moralo kje to zgoditi, se je na skoraj idealnem kraju. Še malo bolj idealni bi bili Emirati, vendar tam verjetno ne bi srečal ne Igorja, ne Robija, pardon, Ronalda. In cene dela so tam višje. Ko sem gledal kamion, ki je hišo poskušal postaviti na noge, se mi je zameglilo pred očmi ob misli, da bi se prevrnil kakšnih 50 km globoko med sipinami. Ko hodiva okrog kamiona v kratkih rokavih, se mi zamegli pred očmi, če pomislim, da bi se prevrnil kje v ledeni Turčiji. Ko z Ronaldom preučujeva različne rešitve, se mi zamegli pred očmi, če pomislim, da bi se to zgodilo v Iranu ali Sudanu. Ko vidim, kako so Indijci natančni in pazljivi pri svojem delu, se mi zamegli pred očmi, ko pomislim na Egipt. In ko vidim, kako po 6 ljudi urno zadnje dneve od jutra do večera skače okrog avta, kako so zravnali profile, ki bi jih pri nas zdavnaj odpisali in je napredek viden iz ure v uro, sem na nek način vesel, da se mi to ni zgodilo v Sloveniji. Spoznala sva Igorja, včeraj bila povabljena na ribjo požrtijo, potem pa pri Igorju natočila vase prvi alkohol na poti (David po devetih mesecih), Ribera del Duero se je odprla, potem pa smo imeli mediteranski večer z glasbo, tudi moj someščan Zoran z "Rad bi te objel" ni manjkal, in ugotovili, da je v Sredozemlju pravzaprav krasno. Noben od naju se ni poškodoval, kamion je vozen.

Negativne strani: Poleg trivialnih vzdihov "in vidiš, Tilen, zdaj bi lahko bila v puščavi in gledala polno luno" je zelo problematičen nepredviden strošek, ki se je že povzpel čez 3000 evrov. Namesto, da bi delo med potjo omogočilo nadaljnjo pot, bo dovolj le za del popravila. Ob dolgovih doma, ki so nastali zaradi zaostalega plačila lanskoletnega dela, počasi izgubljam manevrski prostor (zdrav manevrski prostor sem pravzaprav že zdavnaj). Danes popoldne so se začeli zbirati črni oblaki. In začel sem razmišljati o prilagoditvi poti. Zaenkrat vam ne morem ničesar jasnejšega povedati, čeprav sem z objavo odlašal, da vam ne bi predstavil le izziva, ampak tudi rešitev. Opcije so različne, od poti čez Egipt in Libijo domov, do malo daljše čez Saharo in domov, pa do prvotnega načrta, ki pa se bo najverjetneje moral razvleči čez daljše časovno obdobje, saj bom vmes moral priti domov delat. Če se seveda ne pojavi še kakšen sponzor.

Naj strnem. Ni konec sveta, vem, da vam bo nekaterim hudo to brati, vendar meni ni prav zelo. Resda je moje edino stanovanje, v katerega sem vložil nekajletne prihranke in leto in pol prostega časa, 12.000 km od doma v precej klavrnem stanju. Preprosto ni časa za objokovanje, smiljenje in žalovanje. Vse dneve (do sprostitve ob mediteranskem večeru) sem imel glavo zaposleno le z iskanjem rešitev, gledanjem naprej, ne nazaj. Naj bodo tudi misli tistih (vem za nekaj vas), ki bi se sedaj najraje sesuli, pozitivno obarvane in polne vere, da se bodo stvari uredile. Moje so, torej ni razloga, da ne bi bile tudi vaše.

In naj še sklenem. Vsega hudega na tem koncu sveta je zadnje čase kriva al-Qaida. Verjetno je torej tudi tega, kar je slikovito opisal Igor: "The curve was designed by the Brits and constructed by the Indians. Could you expect it to be good?!" V olajšanje: v mojem primeru sem arhitekt Slovenec. David, ki me v stiski ni zapustil, se uči mehanike, kar je najpomebnejše, pa je to, da mi je že od pred nesrečo v prijazno in veliko pomoč.

Jutri prevzamem skupino, torej se vam do 31.1. ne bom oglasil. Takrat se ga napijemo in če bom sposoben, dobite še isti dan slike novega stanovanja. Srečno!

Zadnji zapisi

Ne ostanite brez zraka

Prazna pnevmatika? Neprijetno, ampak brez panike! Ne ukvarjajte se s krpanjem na terenu, z rezervno zračnico, ustreznim orodjem in zračno...

Širina plaščev: velikost je pomembna

Tako kot v globokem snegu hitreje in z manj truda napredujemo s smučmi ali krpljami, na sipkem pesku kolesarji izbiramo...

S kolesom čez sipine: samo brez panike

Globok in droban pesek je lahko nočna mora kolesarjev, a s pravo tehniko vožnje in predvsem z ustreznim tlakom v...

Ne kolesarite žejni čez puščavo

Vročino in suh zrak na kolesu k sreči zlahka premagamo z ustrezno hidracijo. V puščavi s tem ne bo težav,...

Z motorjem v puščavo: 9 stvari, ki ne smejo manjkati med opremo motorista

Vožnja v nevsakdanjih razmerah zahteva primerno opremo, ki se v grobem ne razlikuje dosti od tiste za udeležbo na enduro...
 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255