Tudi za pesek se pravo kolo najde...že v vaši garaži

Omemba kolesarjenja na robu puščave redno spodbuja vprašanje, ali je kolesarjenje v tem okolju sploh možno in, če že, ali zahteva uporabo posebnih koles. V resnici je preprosto. Na raznoliki podlagi, s katero se srečamo v puščavi, je najboljše orodje čim bolj preprosto gorsko kolo.

Ker trasa večidel vodi po urejenih podlagah, od povsem zadovoljivega asfalta ali betona pa do makadamskih cest ali utrjenih puščavskih pist, je odveč vsakršno zapletanje življenja z ekscesno širokimi plašči ali z udobnim vzmetenjem, ki bi vas večino časa le upočasnjevala in jemala energijo. Manj zapletene tehnike pomeni tudi manj težav ob morebitnih okvarah, ki jih lahko doma v specializiranih servisih opravimo precej lažje kot v odročnih predelih severne Afrike.

Podlage v puščavi so raznolike

 

Ne potrebujete novega kolesa

Osnovno pravilo je, da se na pot odpravite z gorskim kolesom. Proizvajalci koles so v zadnjih letih na področju marketinško spodbujenih inovacij podivjali. Ponujajo nam najrazličnejše standarde velikosti obročnikov, širin plaščev in različnih geometrij okvirjev, toda za dolge vožnje na raznolikih terenih se bo najbolje obneslo običajno gorsko kolo z vzmetenimi vilicami in čim udobnejšo geometrijo okvirja. Velikost obročnikov ali tip vzmetenja sta precej nepomembna faktorja. Svoje kolo lahko za udobnejšo vožnjo v puščavi priredite za relativno malo denarja: dovolj je, da kupite nekoliko širše plašče.

Kolo vstopnega cenovnega razreda zadostuje
Po Tuniziji sem brez težav kolesaril s kolesom vstopnega cenovnega razreda. Fantič je bil nad njim navdušen.

Med vožnjo čez sipinske prehode bi si sicer vsakdo želel fatbike – bajsija, kolo s plašči širine od 3,7 pa vse do 5 palcev, ki omogočajo vožnjo ob izredno nizkem tlaku, celo do najmanj 0,3 bara. A sipinskih prehodov je v resnici malo, vsega skupaj ne za več kot nekaj deset minut, kratke in nizke jezike napihanega peska pa brez težav prevozimo tudi z običajno širokimi plašči. Odsvetujem tudi novo pogruntavščino srednje širokih plaščev standardov 650b+ ali 29+ (širina takšnih plaščev je okoli 3 palce), saj boste na pesku pridobili le malo, na trših podlagah pa veliko … živcev.

puscavsko kolo 8
Vincenzo Nibali, zmagovalec Gira, Toura in Vuelte na svojem fatbiku. Takšna kolesa so dobra zabava in odlična izbira za prečkanje puščave, ne pa tudi za vožnjo po raznolikem terenu, ki vas čaka v Tuniziji in Maroku. (Vir: Twitter)

Plašči: odločujoči faktor

Če smo še pred desetimi leti tudi po zahtevnejših terenih kolesarili s plašči širine 1.95 pa do največ 2.1, je to danes vsaj toliko široke plašče proizvajalci namestijo na katerokoli gorsko kolo. Osebno priporočam širino od 2.2 do največ 2.4 in čim manj profilirano tekalno površino. Veliki čepi vas bodo upočasnjevali na urejenem terenu, v globokem pesku pa ne bodo bistveno pripomogli k trakciji – tam je odločujočega pomena nizek tlak v pnevmatikah! S sistemom plaščev brez zračnic (tubeless) si seveda lahko privoščite nekoliko nižji tlak, toda za nekaj deset kilometrov puščavskega peska takšna nadgradnja ni nujna.

Čez sipine z nizkim tlakom v pnevmatikah in dobro tehniko vožnje
Z nizkim tlakom v pnevmatikah, dobro tehniko vožnje in nekaj vztrajnosti je mogoče sipinske odseke prevoziti
tudi z običajnim gorskim kolesom.

Velikost obročnikov: je večji res tudi boljši?

Osebno sem kljub nižji rasti zagovornik 29-palčnikov, še posebej za rekreativno vožnjo na tehnično nezahtevnih poteh. Večji plašči se lepše kotalijo čez neravnine, obenem pa imajo zaradi nekoliko večjega stika s podlago tudi boljši oprijem, kar pride prav zlasti med prečkanjem napihanega peska. Pa so zaradi tega kolesarji 27,5-palčnimi ali 26-palčnimi kolesi res na slabšem? V praksi niti ne, saj, bolj kot velikost obročnika – ali moč v nogah –, odloča tehnika kolesarjenja.

Odloča tehnika kolesarjenja

Vzmetenje: nekaj centimetrov vedno prav pride

Prav lahko bi vzdržali tudi brez vzmetenja, ker je vaše kolo skoraj gotovo opremljeno tudi z vzmetenimi vilicami, pa boste s tem precej pridobili na udobju. Zadnje vzmetenje je povsem odveč.

Pedala: postanite s kolesom eno!

Brez dvoma bo kolesarjenje lažje s klik pedali, ki omogočajo boljši izkoristek pri poganjanju. To bo opazno predvsem pri prečkanju nanosov peska, kjer je treba odločno pospešiti. Pri tem bistveno večji izkoristek dosežemo, če lahko pedala obračamo za cel krog.

Z lahkoto tudi čez napihan pesek

Maziva: podmazana veriga vam bo hvaležna!

Ekstremno suhe in prašne razmere zahtevajo še posebej skrbno mazanje verige. Izogibajte se mastnih olj, ki so primernejša za mokre razmere. Izberite suho mazivo z manjšim deležem olja in z dodatki, ki odbijajo prah. Takšna maziva, ki največkrat vsebujejo teflon, na verigi ustvarijo tanko plast, ki zmanjša trenje med členki verige in prahu preprečuje vdor med člene. Priporočam olja v plastenkah, saj je lahko nanos z razpršilom bolj površen.

Za verigo je najbolje poskrbeti takoj po vožnji: temeljito jo – do čistega! – obrišite s krpo in potem mazivo temeljito nanesite tako, da ga bo deležen vsak člen posebej. Verigo potem temeljito zavrtite, da mazivo prodre globoko med člene. Najbolje je, da nanos na verigi ostane nekaj ur oziroma čez noč, da se bo mazivo res lepo porazdelilo. Pred vožnjo verigo še nekajkrat zavrtite, potem pa temeljito, ampak res temeljito, obrišite praktično do suhega. Podobno seveda velja tudi v naših, bolj zmernih razmerah, v puščavi pa je za dolgoživost verige ustrezno mazanje še toliko bolj pomembno.

Vzpon po asfaltirani cesti

 

Za kolo poskrbite tudi doma

Doma boste iz čevljev stresali puščavski pesek in kakšno zrnce se bo morda še našlo tudi v ušesih. Fotografi vedo, da morajo po izkušnji v puščavi temeljito očistiti fotografsko opremo in enako velja za gibljive dele kolesa, predvsem za ležaje, verigo in amortizerje pa tudi za menjalnike in zavorne čeljusti kolutnih zavor. Med vožnjo čez slano jezero je v Tuniziji kolo napadla tudi sol, zato je dobro, če si po tej vožnji zvečer vzamete čas še za temeljitejše čiščenje verige. Droben pesek je mogoče s kompresorjem spihati že v puščavi, a pri tem bodite previdno predvsem okoli ležajev in še posebej amortizerjev! Zanje naj doma raje poskrbi kolesarski serviser.

Za konec pa ne pozabite: pri kolesarjenju v puščavi ima kolo precej manjšo vlogo kot na primer kakovostna oblačila. Poti niso pretirano zahtevne, največji izziv za tehniko pa so suhe in prašne razmere, ki jih je mogoče premagati z že pred turo dobro pripravljenim kolesom. Vsekakor že pred odpravo poskrbite za dober servis in tako boste na terenu samo še mazali verigo in regulirali tlak v pnevmatikah.

Matej Zalar, www.matejzalar.si

Je tudi tebe zamikala tunizijska kolesarska dogodivščina? Podroben program za januarsko avanturo najdeš tukaj.
Luštno pa nam bo tudi marca v Maroku.

 

 

Pridruži se nam v puščavi

poveži se z nami

desert soul facebook oranžni  desert soul youtube oranžni  desert soul instagram oranžni
INFO@DESERTSOUL.COM

041 744 255