Zavit sem v dvojno spalno vrečo (v poletni je še zimska), ročice in prstke na njih pa mi greje IR pečica v mojem novem bivališču. Temperature tukaj so nenormalno nizke – včeraj zjutraj je bila najnižja temperatura 1,7°C, danes skoraj 7°C. Januarja, ko je tu najhladneje, se običajno temperature menda ne spuščajo pod 5°C. Temu primerna so tukaj tudi domovanja: enojne šipe, katastrofalna termoizolacija. Tudi kopalnica je hladna.
Popravek: MRZLA! Resno razmišljam o tem, da bi se po preteku enega meseca preselil v avto, kjer mi bo Eberspaecherjev grelec držal idealno temperaturo skozi vso noč, čez dan se da študirati na faksu ali v kakšni čajnici, tuš pa bi vse vsakih nekaj dni lahko našlo tudi pri katerem od sošolcev. Cena stanovanja je tukaj nesorazmerno visoka: 250 USD za dve sobi, kuhinjo in kopalnico. Prevedeno v lokalne razmere: dve povprečni mesečni plači državnega uradnika. Za 100 USD lahko v centru dobite zanikrno sobo z lučjo, ki vam v mesecu dni dvigne dioptrijo. To je vsaj bilo na voljo, ko sem zaradi petdnevne zamude zaradi turškega goriva v Damask prisopihal kot zadnji.
Cene so sicer za naše razmere smešne, za njihove pa srednje visoke: mestni avtobus (mazda velikosti hyundaija H100 ali pa KIA pregio z okrog 15 potniki) 18 SIT, WIN XP Pro s SP2 190 SIT, Norton AV 2005 190 SIT, konkreten sendvič za pol dneva 90 SIT, tisti za 140 SIT pomenijo oderuštvo, SMS, poslan s SIM lokalnega operaterja stane ogabnih 70 SIT (znotraj države 35 SIT!), bencin je, po spominu iz lanskega leta, trikrat dražji od dizla, ki pa stane še vedno le 28 SIT, dražji kot pri nas pa so uvoženi izdelki, kot so sokovi, corn flakes ipd. Ura priklopa na internet 190 SIT.
Zanimivo je tudi razmišljati o vrednosti življenja. V absolutnem svetovnem pogledu. Kot pešec si v mestu "nitko i ništa". Prav včeraj, ko sem ponoči pridrvel okrog ovinka, sem razmišljal o tem, ko sta dve duši, boječi se za življenje, tekli čez cesto, da mi, gospodu, ni bilo treba zamenjati voznega pasu. Prehodov za pešce ni, v samem centru so zgolj nadhodi, kar pa ne pomeni, da tudi tam vsevprek ne gomaze po cestišču. Ker pasov na tri- do štiripasovnici nihče ne upošteva, se jim je tudi težko oz. nesmiselno prebijati od črte do črte. Ob treh popoldne je zaradi vsega tega vožnja skozi center precej naporna. Ob dopoldnevih pa, zanimivo, kljub zelo redkim semaforjem promet nikoli ne obstane. Krožišča in prerivanje na koncu promet naredijo tekoč.
O vrednosti življenja: 15.000 USD je zavarovalna vsota police obveznega zavarovanja, ki sem jo sklenil ob vstopu v državo za vsako od vozil (premija 30 USD/30 dni). Primerjajte te številke s tistim, kar piše na vaši polici ter s hipotetično letno premijo 365 USD. Zdravstvenega zavarovanja ni, zdravstvo je brezplačno v državnih ustanovah, obstajajo tudi zasebne bolnišnice, a vanje verjetno zahajajo le primitivci kakršen je bil tisti, ki se je prvi večer za menoj v črnem mercedesu vozil po mestu in kretensko ponavljal kopico polkrožnih obračanj in nenadnih sprememb smeri, dokler se nisem ustavil pred organi državne varnosti, potem je izginil kot kafra. Homoseksualce tukaj zapirajo v zapore, "družba jim je namreč dolžna pomagati in jih ozdraviti bolezni". Če so vztrajni in zločin ponavljajo, se pač vračajo za zapahe (menda po 30 dni). Percepcija je tukaj namreč popolnoma drugačna od naše. O temi sem se pogovarjal z izobraženimi in razgledanimi ljudmi, pa so mi rekli, da če bi bilo po njihovo, bi jih tja vtaknili za vse življenje. Kajti ne verjamejo, da je Bog lahko naredil človeka, ki bi mu omenjene navade bile vsajene.
Pred dnevi sem odšel opravit HIV test. Za pridobitev dovoljenja za bivanje (neke vrste dolgotrajni vizum) je potreben negativen rezultat testa. Podaljšanje sem dobil, naj se ve! S tem poskušajo držati odstotek obolelih pri dnu. Največja težava so trenutno iraške begunke. Menda je bilo podobno tudi v Bosni: pošlje se preprodajalce drog in s HIV okužene, pa si široko generacijo v državi praktično uničil, sposobnih jih ostane le še nekaj, ki potem opravljajo marionetne vloge. Podobno je stanje v Iraku, AIDS se širi, z begunkami tudi v Sirijo, kar perfektno dopolnjuje "višje" načrte. Po drugi strani se vračajo "profesionalke" tudi iz umetno narejene države JZ od Sirije, ki so prav tako okužene. To naj bi bilo po mnenju tukajšnjega prebivalstva delo tamkajšnje službe držaune varnsti. (Namenoma ne omenjam ne imena države ne M****a, lani sem si jih namreč nakopal na svojo spletno stran, potem ko sem omenil ime ljudstva, ki so ga pregnali – in ga še vedno, tako da mi še vedno avtomatsko vsak dan enkrat pregledajo spletno stran. Vesel bom, če direktno imen tudi v svojih postih ne omenjate, ker bomo takoj pečeni – morda smo že po omembi Sirije.)
Po ogledu zdravstvene ustanove odznotraj ter ob pogledu na razpadajoče kie pregio in podobna jajčka, ki se z rdečim polmesecem na bokih in rdečimi lučkami na strehi nemočno poskušajo prebijati skozi mestno gnečo, me je obšla misel, da kateema sploh ne bi uporabljal. Razen, če si na čelado napišem ime najboljše bolnišnice v Damasku (CORIS, oprosti).
Pa me je tudi zaobšla. Jutri se začne "vikend", delovni teden je tukaj namreč od nedelje do četrtka, tako da gre adventure končno na teren (mimogrede, zaenkrat le ždim v spalnih vrečah in se nažiram – morda bi IR peč nadomestil s sklecami in podobnim), če ne bo snežilo. Kar pa napovedujejo!!! Seveda je eno uro po vselitvi že vsa soseska vedela kaj se skriva za zidovi mojega vrta, tako da bom moral jutri najprej nekaj krogov po soseski narediti. O vrednosti življenja: seveda nihče nima čelade, seveda nihče nima ščitnikov, seveda nihče ne pozna ne mene ne mojih izkušenj, pa vendar se bodo z največjim veseljem zavihteli na zadnji sedež. Upam, da bo mraz in me bodo prosili, da ustavim. In to preden bodo mimo sestrične in sosede začeli kot opice telovadit nad zadnjim kolesom.
Mnogo stvari je motečih, seveda, a navaditi se moram na drugačen način življenja in dojemanja okolice, pa bo. Mnogo stvari je tudi zelo lepih, in te odtehtajo. V mislih imam predvsem prijazne ljudi, nasmehe na obrazih in pripravljenost pomagati. Četudi si med porivanjem prikolice zasvinjajo "zakmašni" suknjič. In ta preprostost ter pripravljenost priskočiti na pomoč mi pušča neke vrste grenak priokus. Zavest, da prihajam iz dežele, kjer nam je vse k riti prinešeno, ne da bi se za to kaj dosti trudili. Na drugi strani pa je mnogo ljudi, ki se zelo trudijo, pa nimajo nikakršnega upanja na izboljšanje življenja. In motor s televizije, ki se je v živo pojavil v soseski, se ne kvari in mu delajo vse luči in celo elektrostarter, in ga lahko celo slišijo in nanj sedejo, je ena pomembnejših tem pogovora v teh dneh.
Malo me je odneslo… Obljubim, da bodo v prihodnje moji posti svetlejši. Morda vpliva tudi turobno vreme.
Med čakanjem na prosti LAN kabel opazujem taksi (mislim, da ena fancy dacia), ki se vozi po ulici gor in dol, izpod "hudih" temnomodrih neonk, ki osvetljujejo notranjost vozilca, skozi četvero odprtih oken čez ful frajerske komolce vso ulico osrečuje arabski rap, medtem ko namesto žarometov zdaj levo, zdaj desno pobliskavajo srebrne diode. Ful kul.