Za pravilno razumevanje pričujoče zgodbe in teže ovir, ki so se pojavljale, vam mora najprej biti jasno, da se mi je domov zelo mudilo. Ni šlo za kaprico ali naveličanost Jordanije (kvečjemu nasprotno). Od moje hipne vrnitve domov je bil odvisen precej pomemben mednarodni projekt, ki bi se brez mene sprevrgel v katastrofo (da ne govorimo o moji glavi, ki bi veselo letela po zraku).
Nedelja, 6.3.
Stanovska kolegica Valentina, ki je spremljala MS, me je nemudoma obvestila o čarterju, ki je v ponedeljek letel iz Šarm eš-Šejkha v Ljubljano (delili sta si ga slovenska in hrvaška agencija). Glede na to, da je bila nedelja in da sta si sedeže delili dve agenciji, ni bilo jasno ali je na letu še kaj prostora, a neuradne informacije, ki sem jih dobil iz spomina zaposlenega v bookingu je bilo soditi, da let ne bo poln. Kakorkoli, edina možnost, da letalo ujamem, je bila ta, da sem v Ammanu takoj sedel za volan in "odletel" v Aqabo na ladjo za Egipt.
A že na ammanski obvoznici ugotovim, da je s prikolico nekaj narobe. Ustavim in ugotovim, da je guma prazna. Pogledam na uro, odmontiram kolo, na obvoznici pustim prikolico s kateemom in na lov za vulkanizerjem. Prikolica ima v plaščih še zračnici, tako da popravilo na terenu ni bilo mogoče. Namesto 10-palčne zračnici namestijo 8-palčno, možakar mi pokaže precej zdelan notranji del plašča in zmaje z glavo. Nikjer ni za dobiti 10-palčnega plašča, fantje, nimam časa, zmontirajte nazaj, meni se mudi.
V Aqabo sem hotel iti ob Mrtvem morju in skozi Wadi Araba, a ker tam ni nobenega naselja, sem se odločil za bolj prometno puščavsko avtocesto. Po dobrih stotih kilometrih se zgodba ponovi. Bil sem sredi ničesar, imel sem sicer še eno rezervno osempalčno zračnico, a časa za popravilo ni bilo. S 30km/h nadaljujem pot do restavracije ob cesti, kamor sem prikolico pripeljal po obroču, zračnico in avtoplašč sem zadnjih dvajset kilometrov gledal v ogledalu, kako ju je cefralo po cesti. Prikolico in motor torej pustim v restavraciji in pogledam na uro. Še dve uri do odhoda ladje, še 170 km do Aqabe, avto je treba še parkirati, pospraviti najnujnejšo prtljago in priti do pristanišča.
Na srečo me je prehitel angel v hyundaiju. Poznavajoč jordanske ceste sam ne bi upal voziti hitreje kot 140. Za njim sem dirkal med 150 in 160 km/h proti Aqabi. Bilo je kot v Gardalandu. Natančno je vedel kje so ležeči policaji. Sam sem poznal le približno lokacijo, zaradi česar bi po nepotrebnem izgubljal čas z zmanjšano hitrostjo. Vedel je tudi kje so patrulje sedečih policajev.
Ladja je imela dve uri zamude in ujel sem jo zelo elegantno. Na egiptovski strani sem zaspal še za tri ure pred odhodom avtobusa v Šarm. Neprestano sem pogledoval po uri. 8, v Sloveniji je 7. Počakaj še malo. Vznemirjeno sem čakal odprtje pisarn v domačih krajih ter potrditev prostega sedeža na letalu. V Šarmu me je nasmejano pričakala kolegica Nastja, ki jo razvaja žgoče sonce in čez 30°C v zraku (seveda so protiutež težave s hoteli, skupinami in individualnimi kapricami nekaterih gostov, a o tem kje drugje).
11.30: "Urša, kako je pri vas?" "Naš del letala je poln do zadnjega sedeža."
11.40: "Renata, šta ima kod vas?" "Čekaj još malo, sad provjeravamo."
12.00: "Žao mi je, zauzeli su u petak još zadnja tri sjedala."
12.30: "Zoran, si kaj uredil?" "Ej, sorry, če oni ne morejo pomagati sem tudi jaz nemočen."
AAAAAAAAA!!!!!!!!!
Ali torej to pomeni, da iz Šarma danes ne letim?
Točno tako.
In slika samega sebe, kako sem za testise obešen nekje pod žgočim španskim soncem, se mi je prikazovala v čedalje pristnejših barvnih tonih.
Ampak jaz MORAM domov!!!
Z nastjo prisopihava do prvega taksista, moral sem se vrniti v 180 km oddaljeno pristanišče in s trajektom nazaj v Aqabo, vmes so mi namreč že rezervirali let v Zagreb iz Ammana taisto noč.
"Habibi, kol'ko?"
"300!"
"As na glavo padu, al kaj? 150"
"Ej, pa daleč je, ne morem jaz za tako malo denarja…"
"Ne serji, vem kako daleč je. 150!"
"Ok, naj ti bo, 250."
"Habibi, več kot 170 ti ne dam. Hočeš posel?"
"V redu, ampak manj kot 200 pa ni variante."
"Ajde, gasa, miško!"
In sva drvela in drvela in drvela s petstoštirico, poln plin, skozi ovinke kot v rallyju, četrta prestava, mašina ropoče, tovornjaki naju prehitevajo, ampak možakar se trudi. In prispeva v Nuweibo, trajekt je še privezan.
v"Ne, prepozni ste, ladjo bo izplula. Jutri inšaallah je naslednja."
"Ampak habibi, jaz MORAM danes čez! MORAM!"