Inercija avtomobila in prikolice me je, čeprav mi je motor ugasnil že, ko sem bil s sprednjimi kolesi le malo pred avtobusom, med silnim bliskanjem nasproti vozečega kombija in zaviranjem avtobusa, uspela rešiti na bankino. Na poti do Adane, ki je samo še "pičlih" 230 km oddaljena od sirske meje, mi je avto "crknil" še sedemkrat, a vendarle mi je uspelo priti do servisa, kjer sem žal že skoraj stalna stranka.
Fatih me je bil vesel. Jaz njega še bolj. Je eden od dveh Turkov, ki ju poznam, ki govorita angleško. Predstavljajte si, da padete v majhno vas sredi Kitajske in želite, da vam popravijo avto. Tisto, kar je treba in samo tisto, kar je treba. Seveda sem že iz Konye na veliko klicaril Fatiha, ki je sicer webmaster peugeotovega servisa Dörtler v Adani www.dortler.com, da sem se lahko preko njega pogovarjal s tamkajšnjimi serviserji. Predstavljajte si moj telefonski račun! Pozitivno je le to, da so mi na vseh računih odbijali 18% DDV kar na lepe oči. Napisali so izjavo, da so deli prodani tujemu državljanu in to je to! Brez fotokopij potnega lista, brez potrjevanja na meji!
Da skrajšam zadevo: med praznikom so tudi pri Dörtlerju skakli okrog mojega partnerja, servisni računalnik je kazal zdaj napako senzorja pretoka zraka (kakopak zamenjali, kajne?), zdaj sprednje črpalke goriva, zdaj… BOSCH PUMPE!!! Zahvaljujoč Matjažu Maričiču iz AvtoPlusa v Mariboru (nekdanji peugeotovec, zdaj presedlal z levčka na puščice), ki mi je avto preko sms-ov popravljal že v Maroko in Libijo, visokotlačne črpalke na srečo moje denarnice niso zamenjali ampak so se vendarle spravili na zadnjo črpalko, ki napake sicer ni kazala. Motorček smo vzeli iz 307 in kateemov adventure je zopet romal na prikolico. Vendar pa smo se tiste noči, že drugič na poti iz Adane proti meji, vrnili 100 km nazaj na servis z avtovleko. Črpalka je dokončno in popolnoma odpovedala.
Potem sem šel na 650 km dolgo pot proti Damasku s kateemom, mudilo se mi je namreč zaradi vpisa na univerzo, pa me Turki kljub na servisu požigosanem potrdilu, da je avto pri njih in zakaj je pri njih in da se vrnem ponj, niso spustili iz države. Še dobro: sprej za verigo sem pozabil v avtu, pa tudi ob pogledu na izginjajoč profil Pirellijevih MT21 na turškem asfaltu so mi solze stopale v oči. Prespal sem v vreči v vogalu barčka med mejama, adventure je stal nad mano. Da, V bar so mi ga dovolili pripeljati! A spanje je bilo slabo – vso noč glasba, rožljanje s kozarci, ropotanje s stoli. Turška birokracija: da bi lahko šel ven brez avta, bi moral plačati cca. 150 EUR pristojbin, 50 EUR bi stalo dovoljenje, da lahko vgrajujejo dele v vozilo s tujo registracijo (!), najboljše pa je to, da če avta ne bi mogel prevzeti na TOČNO DOLOČEN dan, bi le-ta postal last turškega ljudstva. In vse, kar je v njem, takisto.
Z nekaj čarovnij je na prvi delovni dan (sreda) nastala nova črpalka: glavni darovalec organov je bila mesec dni stara pokojna 406 HDi. Teta se je napila pa jo je malo vrtelo, da je nekoč bil peugeot, se da razbrati le z levčka na volanu. Okan, šef serviserjev, ki se je vrnil z dopusta, je povedal, da to zdaj BO delalo. In glej ga, pripeljal sem se do Damaska! (Črpalka od 307 deluje pod nižjo napetostjo, pa sem jo na poti menda preprosto skuril.)
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
