Nikakor se od Libije ne bi mogel posloviti, ne da bi pogledal še malo pod vodo. Z Mohammedom smo se srečali petnajst pred osmo zjutraj (no ja, malo smo zamudili, ob vsej tehnologiji, ki jo vlačimo s seboj, res ne smemo lagati) in kmalu sva se pogreznila v valovito Sredozemlje, ki je tisto jutro premoglo pičlih 15°C.
Glavna potapljaška atrakcija Libije so ladje, večinoma potopljene v obeh velikih vojnah, vendar je bilo morje za izlet s čolnom preveč razburkano, poleg tega se je popoldne pričakovalo slabo vreme. Sedem razbitin je dosegljivih znotraj rekreativnih globin, ostale zahtevajo znanja in opremo za tehnično potapljanje. Mohammed iz potapljaškega centra Arebi ima slednje na zalogi. Težava pa so v tem trenutku dovoljenja za potapljanje za tujce. Obalna straža jih zahteva, v tem trenutku pa nihče v državi ne ve kdo bi jih izdajal. Lastnike potapljaških centrov in potovalnih agencij si različni državni organi preprosto podajajo. A kot pravijo v Libiji vsi, so spremembe na obzorju. Upam, da bodo kmalu prodrle tudi podenj
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
