Počasi so se okoli mene zbrali dobri ljudje, zaupam jim 60-70%, kar je že odlično v primerjavi s prvimi dnevi. Stvari niso rožnate. Imajo pa nekaj barv zahvaljujoč pomoči Avstrijcev iz Riada. Najpomembnejša pa je izdatna podpora iz Kopra in Kaira. Brez nje bi verjetno že vse skupaj polil z bencinom. Zdaj mi je jasno, zakaj ne dajejo vizumov kar tako. V dobro "nedobitnika" vizuma. Več po moji vrnitvi.
Vse je za nekaj dobro, za tem še vedno stojim. In vem, zakaj so se mi te zadeve zgodile in vem, za kaj je dobro, da so se mi. So stvari, povezane z nesrečo, ki so preveč intimne, da bi jih dajal sem gor, vedo jih le nekateri. Nisem bil "blizu" le za volanom, ko sem stal na cesti, je bilo še bližje. Skratka, dogodek je zame zelo pomemben. Pot bi moral vsaj prekiniti že prej, a je nisem. Šele po tej nesreči pa se je resnično pokazalo, kako pomembno je, da se vrnem v Slovenijo.
Še enkrat, zahvaljujoč izjemni podpori iz Kopra in Kaira bom, inšaallah, v soboto natovoril hišo na ladjo za Genovo. Tudi v Genovi so se našli dobri ljudje, saj sicer razsutega (dobesedno) tovora ne prevažajo. Pogrešam dež, našo hrano in... miiiiir.
Stanujem pri cementarjih, ki so se vendarle izkazali za dobre ljudi. In ker so zaposleni Bangladežani in Pakistanci, imamo tudi polno kužkov, ki so me vsak večer zelo veseli, ko se vrnem domov. Smeško, Beli in Smrklja so najbolj družabni. Pa cel kup garjavih muc je okrog.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
