Blog

Na svojih poteh vedno srečujem ljudi, ki so pripravljeni svoj čas, dobro voljo, včasih pa tudi kaj denarja žrtvovati zame, ki me več nikoli v življenju ne bodo videli. To se večinoma dogaja med ljudmi, ki razen pristnega nasmeha na obrazu nimajo veliko. A so v resnici bistveno bogatejši od mnogih v "civilizirani Evropi". Pa še za trenutno krizo jim je mar kakor za lanski sneg.

Seveda ne govorim le o materialno revnih ljudeh. Govorim o ljudeh, ki živijo v pristnejšem svetu, v katerem si vzamejo za sočloveka čas, toliko bolj za sočloveka, "brata" na tem svetu, ki je v težavah. Ali pa je zgolj v tujem okolju in so mu zato pripravljeni pomagati. Ob tem pisanju sem se spomnil Šahaba iz Esfahana, ki naju je s Carmen vozil naokrog in večer krajšal z branjem Hafezove poezije, lastnika bencinske črpalke v iranskem pristanišču Bandar Abbas, ki nama je bencin za generator na popolnoma suhi črpalki podaril in pripomnil, da ve kako je biti nekje tujec. Sam je preživel nekaj let v Londonu. Pa Hasana, ki mi je po prometni nesreči v Savdski Arabiji dovolil na dvorišču svoje cementarne bivati "dokler bo potrebno". Pa fantov na Peugeotovem servisu v turški Adani, ki so črpalko za gorivo sestavljali v času praznikov po končanem ramadanu. Ter vseh prijaznih ljudi v Jemnu, Maroku in Siriji, ki so mi v stiski kakorkoli pomagali. Zgodb, ki me zavezujejo k pomoči, kadar lahko pomagam. V vesolju se vse pretaka.

Pohvaliti je skoraj nujno, hvaliti se ni lepo. Zato o svojih dolžnostih, ki jih opravim, kadar se ponudi priložnost, načeloma ne trobim naokoli. Tudi o tem ne, da kadar je le v moji moči, ob ob cesti ustavljenem vozilu ustavim in pomagam tudi v Sloveniji. Pogosto je za rešitev težav potrebna le dodatna roka, spočiti možgani, nekaj litrov goriva, telefonska številka, kažipot ali ključ 13. Zakaj torej to pišem? Ker bo svet lepši, če se bo le eden od vas, ki to berete, spomnil tega pisanja, ko se bo naslednjič hotel odpeljati mimo ob cesti ustavljenega vozila ali turista, ki bo sredi ulice v rokah nemočno obračal načrt mesta.

In zakaj sem tole temo sploh načel? Ker smo tudi na tej poti družno opravili nekaj dobrih del, o katerih pišem, ker so nekatera bila prav zabavna.

V Tuniziji smo na klancu pred Matmato pripeljali do stoječega tovornjaka. Potreboval je le 3 litre vode za hladilnik (motorja, seveda). Z dvema plastenkama vode v rokah se je vozniku nasmeh razlezel čez ves obraz. Sonce je bilo že precej nizko.

Na policijski kontrolni točki ob peščenem morju Murzuq v južni Libiji sta Amer in Omar dotočila vodo. Stanje mojih rezervoarjev goriva mi ni bilo všeč (na zadnji črpalki pred puščavo ni bilo dizla), a ga policisti niso imeli odveč. Medtem, ko sva z Urošem navdušeno ogledovala solarne panele, se je pojavil policist in naju nagovoril v tekoči angleščini. Četrt ure kasneje sva na dislocirani opazovalnici prekontrolirala delovanje panelov in akumulatorjev in odpravila bizarno napako, zaradi katere se določene celice niso pravilno polnile. Zamenjala sva ETI varovalko (da, ETI Izlake!!!) ter jim zabičala, da naj dotočijo destilirano vodo. Po vrnitvi na kontrolno točko je Uroš pregledal še ostale akumulatorje, fantom razložil uporabnost različnih frekvenčnih območij in valovnih dolžin v radijski komunikaciji, medtem pa smo Omar, Tomaž, Amer in jaz iz soda v kamion pretočili 100 litrov dizla.

Nekega dne smo v puščavi srečali precej natovorjen rumen landrover. Fantje so prišli s severa, z obale, iskali pa so vodnjak, ki leži nekaj sto kilometrov severneje, onkraj ceste, ki so jo očitno po nepotrebnem prečkali. Z delujočo navigacijo so domačini blodili po puščavi. Z zemljevida sem preračunal geografsko lego vodnjaka in jim lokacijo vnesel v gps. Nasmejani so nadaljevali pot. Nekaj dni kasneje smo jih srečali na prej omenjeni cesti. Navdušeno so hupali in nas pozdravljali.

Zabavno je tudi, ko pri jezerih v puščavi h kamionu pripelje policijski avto in prosi za zrak. Fantje pač vedo, da imamo na tovornjakih lasten kompresor. Naj na tej točki pojasnim samo še pomembnost višjega ali nižjega tlaka v pnevmatikah: mehkejša kot je podlaga, nižji mora biti tlak v pnevmatikah, da se vozilo lahko premika. S 7 bari, kolikor so sprednje gume napolnjene na cesti, pač v mehkem pesku ne bi prišli nikamor. Prav tako bi s tlakom za mehak pesek na asfaltu gume zelo hitro zrezal.

Najbolj zabavna pa je bila pomoč na cesti na Džerbi v Tuniziji prvo noč po vrnitvi iz Libije. Ob cesti stoji policijska marica, nekaj policistov se jo trudi zagnati s porivanjem. Ustavimo. "Problem?" "Ja, ne vžge." Porinemo še mi, motor ne da nič od sebe. Akumulatorji polni, prav tako rezervoar za gorivo. A motorja nam ne uspe spraviti v tek. Ker je policijska postaja le sedem kilometrov daleč, obrnemo kamion (tokrat po vertikalni osi), razvežemo v Emiratih kupljeno vlečno vrv in marico odvlečemo nazaj na policijsko postajo. Zabavna izkušnja. Pa še ta prav' pir smo si po dolgem času spet privoščili!

Jutri vam serviramo še zadnje fotografije z zadnjega snemalnega dne, potem pa... España llamando, služba kliče!

Aja, pa še jutrišnji bonus. Izvedeli boste ob katerem dvd-ju za tričetrt evra s tripolske tržnice smo končevali dneve in začenjali dneve. Vroče iz Nigerije!