Očitno res nikoli ne morem priti do Arabije, ne da bi prej prisilno taboril na servisu. Pa ne zaradi drsenja po snegu v srbskih hribih.
Na pot sem odšel kot običajno. Po dvodnevnem natovarjanju tokratne "kamele" in zadnjih posegih na kamionu pozno v zadnjo noč sem se v ponedeljek zvečer brez pompa odpravil s Krasa. Nekaj čez deseto ponoči sem pri Dejanu na UScom prevzel nov gps, 20 minut kasneje mi je Marko Veselič pripeljal še rezervno zadnjo gumo za motor in ob slovesu od Barbare in Braneta je na Barju vstopila še Carmen.
Pred mejo je čisto nov gps odpovedal, potem pa nama je noč zagrenil še hrvaški policist, ki naju je poslal nazaj na tovorni terminal. Brez ugovarjanja! Tam so sicer tako Slovenci kot Hrvatje zmajevali z glavo, a kar je bilo, je bilo. 30 HRK stroškov in dobre pol ure izgubljene. V Slavoniji sva parkirala in šla spat točno ob šestih zjutraj.
Da bi v Beogradu naslednji dan pogledali, kaj je z navigacijo, sva prespala ob avtocesti malo pred srbsko prestolnico. Muka. Prometna konica v mestu, razkopane ulice, obvozi, predvsem pa megla. Ves dan. Gps ne dela. A zamenjati ga tudi ne morejo, ker niso v EU. Prav. Gremo v Merkur po pulitol (ga nimajo), karabin za vitel (ga nimajo) in še par stvari (jih imajo). Zastoju na vpadnici je sledila vožnja po Vukojebini. Ob grozljivo dragi cestnini za nesrbski tovornjak sva se odločila, da greva do bolgarske meje po navadni cesti. AJMEEEE!!! Crni vrh, 900 m nm.v., ceste take, da če je konstrukcija preživela to, bo tudi vse terene. Ajmeeee. 20 km/h se ne moremo voziti, torej s polnim plinom čez vse luknje in zaplate. Ajmeeee!! Robi, Egon, kapo dol. Vse je še vedno na svojem mestu. Hkrati pa sva se vzpenjala in višje ko sva bila, več je bilo snega. Tudi na cesti. Steptan sneg. Vozil kot po jajcih. Ovinki, serpentine po bregu navzdol. Levo breg gor, desno breg dol. Potem pa mi je bilo dovolj in v desnem ovinku pogledam "koliko ta hec drži." Ajmeee, dragi moji. Tale desettonska krava je začela poševno drseti. Že z avtom ni prijetno, na bob stezi v Srbiji sredi noči, ko že nekaj ur nisi nikogar srečal, s kamionom, pa je še toliko manj. Carmen je od navdušenja zavriskala. Jaz sem, potem, ko sem ga ujel in se spotil, ne prav navdušeno nekaj zamrmral. Rešil nas je štirikolesni pogon. Brez njega bi naju zavrtelo. In misel na to ni bila nič kaj prijetna. Nočna dirka skozi meglo se je ob štirih zjutraj končala v Pirotu, malo pred bolgarsko mejo.
Med iskanjem Garminovega zastopnika v Sofiji (EU) je odpovedal alternator, ki je namesto 28 dajal le 8V. Na Ivecovem servisu so fantje krasni. Martin, Ilko in Mihail, vsi govorijo odlično angleščino, so se ob 18h spravili na alternator, seveda po navdušenem ogledu zverine. Čakamo dele, ob 9h zjutraj (CET+1) pa spet na delo. Vmes pa taboriva na dvorišču dve leti starega prekrasnega servisa na zahodnem robu Sofije. Zahvaljujoč odlični podpori UScoma in hitri akciji Geoseta sem v Sofiji kljub negodovanju tukajšnjega Garmina dobil nov aparat. Hvala!
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
