Končno se oglašam s poti tudi osebno. Do sedaj sem imel z dostopom do interneta velike težave. Če odštejemo Albanijo, kjer sem se potikal po krajih, v katerih še gsm signala ni bilo, pa so bile v Črni gori in Grčiji težave drugačne – nikjer se nisem uspel priključiti na internet na tak način, da bi lahko nove fotografije namestil na spletno stran.
Danes sem recimo v Solunu izgubil kar nekaj ur v iskanju primernega dostopa do interneta, na koncu pa sem pristal v računalniški šoli za otroke v Kavali, že na poti proti turški meji, kjer bomo nekaj sčarali in tako spravili slike na splet. Kula in Meropi iz Cyberneta na ul. Ipirou 1 sta strašno prijazni in se na vse kriplje trudita spraviti fotografije do vas.
Poleg težav z dostopom do interneta pa sem v zadnjih dneh imel predvsem težave s katastrofalno slabimi cestami na severovzhodu Albanije in z varnostnim stanjem na tistem koncu dežele, saj so mi vožnjo ponoči odsvetovali vsi po vrsti, pred dobrih sto kilometrov dolgo potjo od Bajram Currija do Kukesa pa so me svarili ne glede na uro. Gre namreč za območje ob kosovski meji, na katerem policija ne patruljira in ki naj bi ga imele pod nadzorom oborožene tolpe. Tako vsaj pravijo.
Ko sem se torej od Komanija zapeljal s preobloženim trajektom po trideset kilometrov dolgem akumulacijskem jezeru v Fierzo, v pravo divjino tega dela Albanije, sem se nevede ujel v past. Dejansko je prvo srečanje z domačini, ki so obkrožili avto, bilo precej neprijetno. Na trajektu so mi ljudje zatrjevali, da je cesta v Kukes slaba in da bom potreboval vsaj osem ur, da pridem do tja. Ko sem vseeno zavil v tisto smer (vsi ostali s trajekta so šli proti Kosovu), se je za menoj pripeljal mercedes, iz katerega jih je stopilo sedem in po njihovih besedah je bila cesta v Kukes odlična, pot naj bi trajala dve uri, za spremstvo pa je eden od njih hotel kar sam sesti v avto. Opa! Sedel v avto, pohodil plin za konvojem, a terenskih vozil nisem uspel ujeti.
Odločil sem se torej za pot čez Kosovo, ki so mi jo svetovali na trajektu. Na mejo sem prispel 45 minut po tem ko se je znočilo, a me mednarodne sile niso spustile čez mejo, saj nisem imel posebnega zavarovanja za Kosovo (še sami mi niso znali razložiti, ali gre za zavarovanje avtomobilske odgovornosti ali za kakšen kasko), ki pa se ga na meji, na katero sem prišel po treh urah vožnje po makadamu in blatu, ni dalo kupiti. Albanci me zaradi tolp niso spustili nazaj, pri Američanih nisem mogel ostati, ob 19. uri se je mejni prehod zaprl. Ostal sem zaprt na nikogaršnji zemlji, v nikogaršnji pristojnosti, zraven ograje iz bodeče žice.
Zjutraj mi je ostalo dvoje: prespati v Fierzi in se naslednji dan vrniti s trajektom (odhod ob osmih zjutraj, mejo pa odpro šele ob šestih) ali pa iti na 110 kilometrov dolgo pot v Kukes po albanski strani. Odpravil sem se eno uro pred sončnim vzhodom in po šestih urah prispel v Kukes (tukaj je prvič bil nepogrešljiv tudi gps, saj smerokazov in obcestnih tabel ni), živ in zdrav. Je pa zato partner trpel in trpel, deležen je bil premetavanja in udarcev v podvozje, vendar manj kot dan prej, saj sem na poti proti meji odlomil izpušno cev eberspächerjevega grelca, ki je bila najnižji del podvozja in zato tudi vsakič prva na udaru.
Ob sedmih zvečer sem prispel v Tirano in se kljub temi odločil pot nadaljevati proti Grčiji, saj nisem želel preveč časa izgubiti v Albaniji in še dodatno uničevati avta, ki mora priti še vse do Ljubljane (in potem srečno voziti še nekaj sto tisoč kilometrov). Po dvajsetih urah maratonske vožnje sem omagal v Verii, blizu Soluna.
Zahvaliti se želim Roku Pavlinu, ki skrbi za ažuriranje te spletne strani, poleg tega pa v ozadju pomaga še na vse mogoče načine. Včeraj je v nekajurni akciji uredil (vsa pohvala tudi nemškemu Eberspächerju in njihovi prodajno-servisni mreži), da so me danes v Solunu pričakali v delavnici Kosmidis, kjer je bil odlomljeni izpuh nadomeščen z novim, ki poleg vsega sploh več ne vpliva na višino podvozja!
Jutri načrtujem že tudi prihod v Istanbul, kjer si bom privoščil nekajdnevni počitek, pospravil avto, si ogledal mesto in upočasnil tempo potovanja…
Spodaj: Partnerjevo podvozje po originalni namestitvi cevi grelca ter po popravilu v Solunu.