Na poti seveda srečujem mnogo domačinov, a tudi kakšen naše gore list. Nino in Marijo sem zaslišal za seboj v cybercafeju v Damasku dobri dve uri pred emigracijo v Libanon. V Damasku počneta točno tisto kar nameravam naslednje leto tudi sam. Po končani arabistiki v Beogradu sta se zavedeli, da diplomo sicer imata, da pa arabsko govoriti ne znata, zato sta za leto dni prišli v Dimašq. Trenutno sta edini dve "naši" v lingvističnih vodah v Damasku in naletim prav nanju!
V Sidonu, ki mu Libanonci ter ostali Arabci pravijo Sajda, sem se za pol ure zakadil v ogromen nakupovalni center mercatorjevskega tipa (saj bi omenil še drugega, a iz očitnih razlogov tega na tej spletni strani ne morem narediti – klikajte po pokroviteljih), kjer sem našel vse od vrvi za sušenje perila, milkinega nussinija (po 53 SIT!), mleka po dolar in četrt do ostalih nujnih življenjskih potrebščin, tudi ultra imajo vedno, pa magnum, tiskalnike, avtoradie in še in še in še. Da se vrnem k temi: ko sem se vrnil k avtu, me je za brisalcem čakalo prijazno sporočilce Zagrebčanke Nidal, ki živi in dela tu.
Verjetno pa bi tudi vas šokiralo, če bi v majhnem libanonskem mestecu blizu sirske meje vstopili v McDonald's (ne obsojajte me takoj, imel sem dva tehtna razloga: porabiti zadnje libanonske lire ter počakati, da se znoči, preden bi šel na mejo razkazovat izpušne pline), manager, ki je videl strešni kovček z napisom Slovenija, pa bi vas vprašal: "Ste iz Ljubljane?" Možakar je sicer Libanonec, bil pa je nekaj let poročen v Bosni in je tam tudi živel.
Lahko bi omenil še Slovenca, ki je v Bejrutu kar nekaj časa prebival, a je zdaj menda že za Pireneji.
Zaenkrat se pri tem "naši" končajo, lahko pa omenim Poljaka Jareka (stanovskega kolego, ki dela v Šarm eš-Šejkhu in Ghurdaqi, od koder bo pred prazniki odletel domov) ter Madžara Gyorgya (čaka ga še Turčija, preden se sredi januarja vrne domov), s katerima sem se v Bejrutu in okolici družil dva dni.
Na poti sta tudi Nizozemca Marcel in Peter, ki sta z v avtodom predelanim unimogom (hm, prava zverinica, a žal žejna zverinica) nameravala obvoziti Sredozemlje, pa sta zaradi zdravstvenega stanja v družini malo pred trajektom v Aqabi obrnila konje in bosta čez nekaj dni verjetno na Obrežju. Tudi onadva sta mi dala misliti v zvezi s potjo okrog Sredozemlja. Alžirsko-maroška meja je sicer zaprta, a dolga. In skoraj vsa v puščavi, kjer ni nikogar. Kaj se torej zgodi, če voziš in voziš proti zahodu, naenkrat pa "presenečen" ugotoviš, da je vas, v kateri si se znašel… maroška? Kaj se zgodi? Nič se ne zgodi, dobiš vstopni žig, čez nekaj dni, ko imaš Maroka dovolj, pa se v Ceuti vkrcaš na trajekt in… ¡Y viva España!