Blog

FENIKS

21.08.2015
Po sedemurnem urejanju carinskih formalnosti na letališču sva z Ronaldom vetrobran ondan končno naložila v avto in odpeljala v delavnico. V enem dnevu smo ponovno natovorili hišo in se nekaj minut čez polnoč Uroš, Arthur in jaz končno odpravili iz Masqata. Fanta sta se zjutraj navdušena zbudila med sipinami.

Kar nekaj sprememb je doživela konjenica, ki si je končno privoščila 100 in potem še 400 km terena čez puščavo, najprej med al-Wasilom in Sinawom v Šarqiji (Sharqiyah), potem pa še med Sinawom in Haimo. Vzmeti so v delavnici razstavili, vse liste očistili, zvite zamenjali in vse skupaj namazali. Tako je avto bistveno mehkejši in je končno postal zelo udoben za vožnjo. Motor smo sprali, zamenjali vsa olja, ki jih vozilo premore (razen servo volana in zavornega), Šidžu pa je tudi popravil ventilator prezračevanja, ki je odpovedal že nekaj tednov pred odhodom iz Slovenije. S Carmen sva bila v Turčiji in Iranu prisiljena voziti hitro, da je topel zrak pihal v kabino. V naslednjih mesecih bomo nujno potrebovali neogrevan prepih, saj se temperature že v omanski puščavi marca dvigajo precej visoko. Opravljenih je bilo še nekaj drugih stvari, žal pa je bil avto precej slabo pobarvan, saj barva po 500 km terena že odstopa.

Teren nam je bil vsem v veselje, izmenjavali sta se kamnita in peščena puščava, srečevali smo kamele, rili skozi mehak pesek, iskali sipinske prehode, drveli s polno hitrostjo po pistah in ostali na vseh štirih. Proti koncu brezpotja so se pred nami s tal dvigale stotine in stotine približno 8 cm dolgih letečih kobilic, ki so letale tudi tik pred vetrobranom in vzporedno z nami več kot 40 km/h! Prizor je bil podoben kakšnemu znanstveno-fantastičnemu filmu.

Pred zadnjo, 490-kilometrsko etapo po cesti do Salale smo se najedli in napojili pri (profesionalnem) Fruit-Juicerju, kakor je pisalo na tabli nad lokalom. In obiskali so nas policisti, ki pa jih je pravzaprav mučila radovednost. Vozniško in prometno dovoljenje je možakar v temi obračal v rokah, ne da bi sploh vedel kaj gleda. Bolj so ga zanimala standardna vprašanja o poreklu, službi, naslovu, hiši in številu potnikov. Kot vedno, se taki pogovori končajo z izgubljenim pogledom policista v tleh, neodločnim mečkanjem (grrr!!!) dokumentov v rokah in iskanjem naslednjega vprašanja... ki pa ga ne najde, potem počasi vrne papirje in zaželi srečno pot.

Salala mi je prinesla Davida, odnesla pa Uroša in Arthurja. Arthur bo že po planu tukaj preživel nekaj dni, Uroša pa je nepričakovano poklical posel, tako da je v nekaj urah organiziral spremembo letalske karte in bo v trenutku, ko bo ta objava na internetu, že letel proti Maskatu. Z Davidom zaradi zapletov z Uroševimi leti šele zjutraj nadaljujeva pot v Jemen. Vizum mu poteče čez uro in pol, tako da smo v izogib 20 evrov vredni dnevni kazni za presežek bivanja Oman nameravali zapustiti že danes. Hja, okrog Jemna se nam zapleta že skoraj vse.

Smo se pa "Latinci" medtem, ko je Uroš urejal letalsko vozovnico, pogovarjali o življenju in radikalnih spremembah, ki smo jih v njem naredili. Arthur je pustil odvetniško službo, ki se mu je zaradi vsega gnoja okrog nje uprla, in jo zamenjal za kolo. Na pot je šel celo brez mobilnega telefona (nekaj, kar je meni nazadnje uspelo pred slabimi desetimi leti), podarili so mu ga šele v Indoneziji. David je začutil klic po Svetu, vrnil službeni avto, telefon in prenosnik ter pustil dobro plačano službo. Devet mesecev je na poti in s seboj nima niti fotoaparata. Temu bi rekel izjemna bližina svobode. Kdor je mislil, da sem svoboden jaz, je po dogodku 19. januarja doumel, da sem od svobode precej oddaljen. Vsi doživljamo prijetnejše in težje trenutke, vsi kdaj pa kdaj začutimo, da bi se najraje vrnili domov, včasih pa se nam zazdi, da bi lahko potovali vse življenje. In vsi iščemo odgovore, ki jih bomo na koncu našli v sebi. In ugotovili, da so tam vedno bili. Le izbezat iz sebe smo jih šli na drugi konec sveta. Doživet popoldan sredi peska in med palmami, ki da misliti. Prijetno smuko!

#gallery0#gallery1#gallery2#gallery3#gallery4#gallery5#gallery6#gallery7#gallery8#gallery9#gallery10#gallery11#gallery12#gallery13#gallery14#gallery15#gallery16#gallery17#gallery18#gallery19#gallery20#gallery21