No, pa se po dolgem času spet oglašam. Kar težko se je odločiti kje začeti in kaj sploh popisati izmed prigod zadnjih dveh tednov. In ali ima sploh smisel popisovati to kar se je pripetilo poleg mene še petdesetim gostom (turistični vodniki se poskušamo izogibati nazivu "turist") v skupini? Morebiti pa ima, saj vsakdo dogodek doživi na svoj, sebi lasten način."Dober dan!" ??? Ah, spet policaji. Kolikokrat so me že obiskali, odkar ležim v vojaški bolnišnici v Aqabi!? Kaj za vraga pa hočejo tokrat? Že sem se hotel nejevoljno premakniti na postelji, ko ugotovim, da me je prišel obiskat Omar, policist, ki sem ga dva dni prej spoznal v mestnem parkcu, ko se je, izven službe, tam sprehajal s prijateljem. Na postaji je prebral poročilo o prometni (!??) nezgodi in me prišel povprašat, kako sem in če kaj potrebujem.
Pred nekaj dnevi smo se vozili po snegu. Čisto pravem, z neba, belem, ki je prekril puščavo okrog Petre. Naš Mohammed je pridno vozil 40km/h, prometa skoraj ni bilo, na cesti kakšne tri centimetre snega, za nami so cesto zaprli, tako da so za eno od skupin morali v hotelu podaljšati večerjo. Tudi snežne pluge imajo tu, saj so kote med 1.000 in 1.500 m nm.v. tukaj nekaj povsem običajnega. Istočasno je bilo pol Ammana pod vodo, povsod je vladala panika in vznemirjenje.
Prijatelj Džamál, direktor Jordanskih Kraljevskih Sokolov, štiričlanske akrobatske skupine z bazo v Aqabi, ki spada pod vojsko, servisira pa jo državna letalska družba Royal Jordanian, nas je povabil na predstavo. Kljub temu, da je bil obisk in ogled brezplačen, se je večina skupine, s katero sem takrat bil v Aqabi, odločila za kopanje in sončenje. Škoda, bilo je namreč dih jemajoče. Ne sicer kot Frecce Tricolori, a fantje so občudovanja vredni s svojimi enopropelerskimi letalci. Pred nekaj dnevi so se vsi odpravili nekam v Zaliv na aero srečanja, vrnejo se šele februarja, potem pa naprej v Avstrijo menda. Padec skoraj v kovit, pa čez glavo navzdol, potem se prevrača in kotali, ko ponovno skoraj v horizontali, spet zažene motor. Pa loopingi v formaciji na vsega par metrov oddaljenosti. Z nami je dih zastajal tudi mladi ženi, ki si je teden dni po poroki šele prvič ogledovala kakšne vragolije počenja tam nekje v zraku, skoraj nad mejo zahodnih sosedov, njen izbranec. In dobro se je držala! Predstavo in nas, gledalce, so lovili v objektive kamer snemalci treh jordanskih televizijskih postaj. Ob glasbi iz Top Guna, ki se je razlegala iz zvočnikov, komentarjih Džamala in poslušanju radijske zveze letalcev, smo se počutili zelo slovesno. Zanimivo je še nekaj. Na vsakem koraku so Jordanci pristno prijazni in gostoljubni in očitno je, kako imajo radi svojo deželo in kako pomembni so zanje turisti. Celo direktor avioakrobatske skupine je najprej pozdravil tuje obiskovalce, jim zaželel prijetno bivanje v svoji domovini in dodal, da upa, da bo njihov nastop pripomogel k boljši turistični ponudbi dežele.
Švicarja Manuela in René, ki sta me med poležavanjem v bolnišnici obiskovala in skrbela za moj stik s svetom, sta predvčerajšnjim na vrat na nos iz Aqabe čez Amman, še nekaj in Dunaj odletela v Švico. Manuelin oče je namreč verjetno na smrtni postelji. Morda se bo izmazal, a kaže hudo. Dan prej je naš charter s še prostimi sedeži odletel v Graz. Škoda, škoda. Njunega rdečega landcruiserja še vedno zagledam skozi vetrobran vsako jutro, ko se zbudim. Ko bo mimo, se vrneta in nadaljujeta pot proti Indiji ali pa kam drugam. Zanimiva je ta svoboda. Na srečo smo Evropejci večinoma dovolj bogati, da si lahko v teh deželah zmišljujemo, medtem ko posedamo na obali južno od Aqabe: Indija ali Sudan? Damask, Aqaba ali Dahab? Hmmm. Z menoj je takole… da takoj pojasnim zadevo za… zainteresirane (kako se to reče lepo po slovensko z eno besedo?): nameraval sem se vrniti v Damask takoj potem, ko je zadnja turistična skupina v nedeljo poletela proti domačim logom. A Damask me je utesnjeval in zdeti se mi je začel nekoristen. Tečaj mi ni koristil kdovekako – v 4. od sedmih nivojev smo se ukvarjali pretežno s slovnico, ki jo pojmujem kot čisto osnovo, v mesecu dni torej s tega področja nisem izvedel NIČ novega, manjka mi konverzacije, do katere v skupini dvajsetih nismo prav pogosto dospeli, manjka mi besedišča, ki ga lahko gradim tudi izven štirih sten, od katerih me z ene gleda očka, z druge pa sin predsednik. Bilo je mraz (dobro, bom tudi še kaj novega povedal). Bilo je zelo mraz. V kompaktnem, natrpanem mestu, iz katerega sem se moral voziti dolgo, da sem prišel na deželo, sem se začel počutiti utesnjenega. Lahko bi našteval še naprej, a naj bo dovolj opravičevanja. Ostajam v Aqabi. Zadnja dva dneva sicer ponovno piha, a temperature so 10 do 15°C višje kot v Ammanu in Damasku, na voljo pa imam:
- puščavo (čez 17 dni),
- potapljanje (čez morda malo manj kot 17 dni),
- 3 radijske postaje v avtu (v Damasku le eno in še to iz Libanona),
- Arabce in z njimi arabščino,
- McShit (ah, kako se je prilegel po mesecu dni Sirije!),
- prijazne vozniške manire (ker je Aqaba majhna, le 85.000 prebivalcev ima, poznam že skoraj vse ležeče policaje),
- svobodo gibanja!!!
Marwán je lastnik kampa, v katerem prebivam na Južni plaži. Med včerajšnjo večerjo mi je predstavil nekaj od svojih načrtov za bližnjo prihodnost. Jordanija je že konec šestdesetih let z južnimi sosedi naredila kupčijo: Savdijci so jim dali 12 km obale (zdaj jih imajo 26), na delu katere bivam tudi sam, Jordanci pa njim nekaj peska v notranjosti. Tam so Savdijci potem začeli vrtati in postavili naftovod, a to je boleča tema, ki jo bomo pustili pri miru. Na teh nekaj kilometrih so Jordanci takoj postavili pristaniške terminale, zdaj pa jim je že malo žal, saj bi se radi resneje ukvarjali s turizmom. Kljub vsemu je še nekaj območij neokrnjenih, načrti za prihodnost pa so skoraj neverjetni. Izkopati nameravajo umetno laguno, okoli katere bi postavili turistična naselja, nekaj se govori tudi o dodatnem odkupu savdijske obale. Za njimi stoji mladi kralj (pameten možakar s pogleda vredno ženo), navdušen potapljač, pripravljen prisluhniti idejam in težavam, nekaj evropskega kapitala in pa seveda Savdijci, ki se doma ne morejo iti turizma (ni ne okroglih rulet, ne okroglih postelj, ne vem pa, če še ročice sekajo – za prekoračitev hitrosti tujce čez noč vtaknejo v luknjo, ženske ne smejo voziti, tudi same ne smejo biti v vozilu z moškim, če ni iz družine ali mož, verjetno zato, ker moškega obnorijo in potem dela po cesti neumnosti, kriva je seveda ženska). Zato pa bi savdijcem prijalo na papirju pesek in priveze predati Jordancem, rampe prestaviti malo južneje, potem pa na pesku pred privezi zgraditi… hotele, masažne salone, bordele, igralnice,… Aqaba se neverjetno hitro širi, modernizira in razširja turistično ponudbo. V letu dni, kar me ni bilo, se je odprlo precej novih barov, v Mövenpicku poje in igra poljski trio (dejansko je prva pevka Ukrajinka, a je zaradi klaviaturista dobila poljsko državljanstvo, drugi vokal pa čez zimo spušča v mövenpickov mikrofon šubidubidubidu-ua ker si punca hoče kupiti… MOTOR! Glede na to, da poleg šubidubidubidu-ua vsake toliko časa v kljun vtakne ustnik saksofona, ki se ga drži saksofon, bo verjetno lahko gor dala tudi akrapoviča), v Aquamarini 3 je v kleti menda celo… no, kako bi se dostojno izrazil… no, saj veste, no… ok, pa ne nikomur povedati! Spodaj ena punca pleše. Pa štango imajo. V mislih imajo novi Dubaj, ki se je okoristil z libanonsko državljansko vojno, pred kakšnimi tremi leti je območje Aqabe postalo "posebna gospodarska cona" s carinskimi in davčnimi olajšavami. Ob južni obali je približno 20 potapljaških lokacij, od koralnih grebenov do ladijskih razbitin. Hoteli so na voljo od dveh do petih zvezdic, kampi so solidni, življenje zaenkrat še ni drago. V zaledju je puščava z odličnimi možnostmi terenske vožnje, jahanja, pohodništva in prostega plezanja, pa verjetno sem še kaj pozabil. Na drugi strani meje je dežela s servisi za motorje, tukaj jih namreč ni. V Siriji in Jordaniji ni mogoče registrirati enoslednega vozila. So imeli preveč težav s kaljenjem JRM in s "tolpami" (grdi motoristi, ki same "pizdarije" delajo!), pa so lepo po bližnjevzhodno ukinili zadevo konec sedemdesetih.
V soboto sem šel s skupino v Wadi Ram. Pripeljemo se do kontrolne točke, ko mi oči skoraj iz jamic padejo. Kakšnih 15 blatnih kateemov z jezdeci v polni bojni opremi!!! Stopim z busa, a nič mi ni jasno. Na vseh vozilih jordanske tablice (me je skupina nekaj časa imela za lažnivca, ker sem jim rekel, da v deželi motociklov ni), a po obraznih potezah je bilo jasno, da vozniki niso domačini. Kmalu je bilo jasno: skupina je bila z druge strani zahodne meje. A še vedno mi niso bile jasne tablice. Pa so me razsvetlili: Vsa vozila iz njihove države dobijo na jordanski meji domače tablice. Iz varnosti, menda, da jih nihče ne bi prepoznal in kamenjal. No fino, zdaj pa nihče ne ve, da je skupina kateemov izr…ska. Svašta. Ampak! Dobil vizitko šefa skupine, vabljen sem na preskus terenov k njim, imajo servise (Yesss!!!), mi lahko prinese dele (vsak teden hodi v Jordanijo), skratka, odpirajo se nova obzorja. Kljub načelnemu nezanimanju za njihovo državo oz. celo averziji do nje (ne dežele, da se razumemo) sem začel razmišljati in premišljevati. Sploh potem, ko sem končno dobil potrjeno, da obstaja roll on-roll off povezava med njihovim največjim mestom in Monfalconeom!!! In za prevoz vse kompozicije mi zaračunajo le dobro tretjino cene, ki mi jo je Intereuropa po dolgih tednih prosjačenja izvolila poslati za prevoz iz Kopra v sirski Tartús (1.400 €!!!). No, morda mi pa vendarle ne bo potrebno še nazaj čez vso Turčijo in Balkan voziti, hehe! In fantje in dekleta, do Obljubljene dežele vam vaš enosledni strojček pripeljejo za 145€. Za dodatne pristojbine moram še pravkar prejeti mail preučiti. In potem iz pristanišča naravnost v pesek. Jupi! In priznam, ko smo pred Ramom vse dorekli, mi je srce ob pesmi 525-tk, 625-tk, 640-tk in oranžnega LC8 prav lepo zapelo. In na kaj je sedel šef grupe? LC4 Adventure '01.
Še dva tedna!