Tunis Awalan!
8.2.2004 | Hammamet, Tunizija
V Hammamatu sva se ukvarjala tudi z drugimi alternativnimi športi, ne le s padanjem po asfaltu. Poleg ukvarjanja z "bowlingom" (menda se ne sme reči kegljanje, ker ne zveni dovolj fino) sva v kavarni Dolce Vita v petek zvečer gledala in poslušala libanonsko Star Academy (al-Akadimija), včeraj pa sva se skupaj z domačini veselila ob zmagi Tunizijcev nad Senegalci v okviru severnoafriškega nogometnega pokala, ki ga prireja Tunizija. Fantje gredo zdaj bojda v polfinale. Kje je tukaj najin prispevek športu? Hupala sva in mežikala z lučmi, medtem ko sva se peljala proti hotelu Sheraton v Hammamatu (tunizijske zastave, da bi jo privezala na avto, nama ni uspelo najti).
Nov šport
7.2.2004 | Hammamet, Tunizija
Glede na prvo fotografijo morda izgleda, da se dolgočasiva in da vse dneve preživljava ob kapučinu v isti kavarni. Vtis je pravilen, vendar pa vam Peter tukaj pojasnjuje, kako si dolgčas, čakajoč na trajekt, preganjava:
- Prebudila sva se kot ponavadi – večkrat na noč. Pozno sva vstala in na moje presenečenje je moj privatni šofer Tilen rekel: "A bova malo brala?" Sledili sta kakšni dve uri tišine. Megleno jutro je tako mirno minilo, nato pa je kot bomba Tilen rekel:
Kje je luknja?
6.2.2004 | Hammamet, Tunizija
S Petrom se še vedno večkrat na noč zbudiva, saj je spanje naporno, zadnje luknje namreč še vedno nisva našla. "Zaflikati" jo je najmanjši problem, a kje se skriva? To vprašanje naju muči že strašno dolgo. Vsak od naju je zadolžen za stražo eno noč. To pomeni: sesti na izpraznjeno posteljo, vžgati motor (zračna črpalka hladnemu akumulatorju pobere ogromno energije), s police sneti črpalko, odpreti ventil na postelji, jo vtakniti vanj, vključiti črpalko in vegetirati dokler postelja ni ponovno napeta. Izključiti črpalko, zapreti ventil, ugasniti motor ter se zavleči nazaj v spalno vrečo. Za naslednje tri ure. Tisti, ki ni na straži, med napihovanjem v polsnu občuti čudodelno olajšanje, medtem ko ga neznana sila dviga s prtljage.
Hotelska veriga PEPA
5.2.2004 | Tunizija
Ničesar še nisem povedal o hotelski verigi, v kateri spim že od začetka novembra, in v kateri od začetka januarja sobo delim s Petrom. Hoteli so krasni, izjemno poceni in odlično locirani! Ali si lahko v İstanbulu predstavljate bivanje pol minute od Aye Sofye, pet minut od palače Topkapi in pičli dve minuti od Modre mošeje? Za le dva milijona in pol turških lir na dan? Ali pa spanje na nikogaršnji zemlji med Albanijo in Kosovim (tam, kjer sem na meter in pol gledal naravnost v cev naperjene pištole razjarjenega ameriškega policista), jutranji pogled na tolmune v Pamukkale, na halebsko citadelo, prva linija ob morju (pred vsemi ostalimi hoteli) v Libanonu in Egiptu, spanje nekaj metrov od Mrtvega morja, jutranji pogled na piramide v Gizi, na feluke na Nilu, na sončni vzhod sredi peska… ¡Skoraj kot Paradores v Španiji!
Predstavljajte si vse, česar si ne morete predstavljati.
1.2.2004 | Libija
To je eden izmed sloganov, ki ga je pred leti uporabljala Libijska ljudska uprava za turizem in ta najbolje opisuje to, kar se nama je s Petrom dogajalo v zadnjih dneh. Tukaj smo se v pesku vkopali za toliko časa, čez dvesto metrov smo se vkopali za toliko ur itd. Taka statistika postaja utrujajoča in dolgočasna, zato vas z njo ne bova bremenila. Lahko bi napisal, da sva spala med belimi in rdečimi sipinami, pod jasnim zvezdnatim nebom ob tabornem ognju večerjala v prijetni družbi voznika Ibrahima in vodnika Hakima, da smo v šestih dneh opravili 1.400 kilometrov terenske vožnje, da sva občudovala 10.000 let stare stenske slikarije, da sva sredi puščave uživala popoln mir in tišino, da nekaj dni nismo srečali človeka, da so nas puščavske agame in prepelice spustile vsega le nekaj metrov od sebe, da nam je bilo neznosno vroče (januar je!), da smo se vzpenjali po sipinah, tako strmih, da sva mislila, da se bo avto prevrnil, da sva se sredi puščave skoraj kopala (vseeno je bila voda rahlo prehladna) v slanih jezerih, da sva… in še in še in tako naprej.