Skoraj ne morem verjeti
22.1.2004 | Tripoli, Libija
USPELO NAMA JE! Pravzaprav še nisem dobro dojel, da nama je uspel najbolj negotov, vprašljiv, a ključen del poti – s Petrom sva vstopila v Libijo! Resda sva na libijski meji preživela 14 ur svojega življenja, a splačalo se je. Vodnik Saleh je na egiptovsko mejo prišel iz Tripolija z zamudo, saj se je avtobus na poti nekajkrat pokvaril. A prišel je! V treh urah in pol so bili vsi mejni postopki končani in utrujeni (Saleh ni spal že 36 ur) smo se odpravili še tri ure daleč v državo. Včerajšnji in današnji dan sta bila naporna, za volanom sem namreč sedel 1.700 kilometrov, poleg tega pa smo tudi slabo spali, saj je strahovit veter Salehu majal šotor, s Petrom pa sva v zibajočem se avtu pod prazno blazino (v Carrefourju jih niso več imeli, tako da tudi z najdenim računom nisva mogla priti do nove) zelo dobro čutila prtljago in kante za gorivo. Nocoj spet "flikamo".
Na meji
20.1.2004 | Ljubljana
Puščavska ladja s svojimi popotniki se nahaja na meji Egipta z Libijo. Čakajo še na vodnika, brez katerega se ne da urediti vstopnih papirjev in vstopiti v državo. Trenutno je tudi nekaj problemov s telefonijo, saj Tilen s satelitskim telefonom ne more klicati v Libijo, prijatelje v Sloveniji pa še vedno lahko pokliče. (vpisal Rok)
Premalo mišic
19.1.2004 | Zahodni Egipt
Spletna stran je bila deležna kritike, češ, da se na njej vidi premalo mišic. Zadnji dan najine egiptovske avanture s Petrom napako popravljava. Upam samo, da bova v Libiji čim prej prišla do interneta in to novico umaknila s prvega mesta. Z mišicami gre tudi orožje, zato prilagam še nekaj fotografij iz vojaškega muzeja v al-'alamaynu (ja, tam, kjer je Montgomery Rommla pognal 1.300 kilometrov daleč v Tunizijo).
Javljanje v živo - sprememba
18.1.2004 | Egipt
Prišlo je do spremembe, tako da bo javljanje v živo eno uro prej kot je bilo napovedano in sicer med eno in drugo ponoči z nedelje na ponedeljek na nočni program Radia Slovenija. (vpisal Rok)
Rdeče morje je končno rdeče
17.1.2004 | Kairo, Egipt
Na poti iz Luksorja na rdečemorsko obalo sva policistom ušla iz konvoja nekaj sto vozil in zadnjih sedemdeset kilometrov proti Safagi pod krinko noči prevozila sama. Rdečemorska obala naju je na tej strani razočarala (za razliko od prekrasnega Sinaja), svoje so dodale še muhe (prisežem, da jih v življenju še nisem videl toliko na kupu) in oblačno nebo, prekrito tudi z dimom z okoliških naftnih ploščadi. Kljub drugačnim informacijam naju tudi iz Hurgade proti severu niso spustili brez konvoja. Spremstvu v zadnjem avomobilu sva, daleč za ostalimi v konvoju, parala živce s konstantno počasnostjo 90km/h in z nogami skozi okno (tempomat je delal sam).