Kje je luknja?
6.2.2004 | Hammamet, Tunizija
S Petrom se še vedno večkrat na noč zbudiva, saj je spanje naporno, zadnje luknje namreč še vedno nisva našla. "Zaflikati" jo je najmanjši problem, a kje se skriva? To vprašanje naju muči že strašno dolgo. Vsak od naju je zadolžen za stražo eno noč. To pomeni: sesti na izpraznjeno posteljo, vžgati motor (zračna črpalka hladnemu akumulatorju pobere ogromno energije), s police sneti črpalko, odpreti ventil na postelji, jo vtakniti vanj, vključiti črpalko in vegetirati dokler postelja ni ponovno napeta. Izključiti črpalko, zapreti ventil, ugasniti motor ter se zavleči nazaj v spalno vrečo. Za naslednje tri ure. Tisti, ki ni na straži, med napihovanjem v polsnu občuti čudodelno olajšanje, medtem ko ga neznana sila dviga s prtljage.
Hotelska veriga PEPA
5.2.2004 | Tunizija
Ničesar še nisem povedal o hotelski verigi, v kateri spim že od začetka novembra, in v kateri od začetka januarja sobo delim s Petrom. Hoteli so krasni, izjemno poceni in odlično locirani! Ali si lahko v İstanbulu predstavljate bivanje pol minute od Aye Sofye, pet minut od palače Topkapi in pičli dve minuti od Modre mošeje? Za le dva milijona in pol turških lir na dan? Ali pa spanje na nikogaršnji zemlji med Albanijo in Kosovim (tam, kjer sem na meter in pol gledal naravnost v cev naperjene pištole razjarjenega ameriškega policista), jutranji pogled na tolmune v Pamukkale, na halebsko citadelo, prva linija ob morju (pred vsemi ostalimi hoteli) v Libanonu in Egiptu, spanje nekaj metrov od Mrtvega morja, jutranji pogled na piramide v Gizi, na feluke na Nilu, na sončni vzhod sredi peska… ¡Skoraj kot Paradores v Španiji!
Predstavljajte si vse, česar si ne morete predstavljati.
1.2.2004 | Libija
To je eden izmed sloganov, ki ga je pred leti uporabljala Libijska ljudska uprava za turizem in ta najbolje opisuje to, kar se nama je s Petrom dogajalo v zadnjih dneh. Tukaj smo se v pesku vkopali za toliko časa, čez dvesto metrov smo se vkopali za toliko ur itd. Taka statistika postaja utrujajoča in dolgočasna, zato vas z njo ne bova bremenila. Lahko bi napisal, da sva spala med belimi in rdečimi sipinami, pod jasnim zvezdnatim nebom ob tabornem ognju večerjala v prijetni družbi voznika Ibrahima in vodnika Hakima, da smo v šestih dneh opravili 1.400 kilometrov terenske vožnje, da sva občudovala 10.000 let stare stenske slikarije, da sva sredi puščave uživala popoln mir in tišino, da nekaj dni nismo srečali človeka, da so nas puščavske agame in prepelice spustile vsega le nekaj metrov od sebe, da nam je bilo neznosno vroče (januar je!), da smo se vzpenjali po sipinah, tako strmih, da sva mislila, da se bo avto prevrnil, da sva se sredi puščave skoraj kopala (vseeno je bila voda rahlo prehladna) v slanih jezerih, da sva… in še in še in tako naprej.
Baba Sanfur
31.1.2004 | Sabha, Libija
Pred dnevi me je Peter presenetil s poznavanjem japonskih risank, tako da sem bil popolnoma izločen iz libijsko-slovenskega pogovora o Goldrakeu (ar. Greendizer), Conanu (ar. Adnan wa Lina) in podobnih stvorih z vlažno svetlečimi se očkami (Peter živi na obali in medtem ko smo bili reveži na Štajerskem omejeni na šest slovensko-hrvaško-avstrijskih programov, je on preko Tržaškega zaliva gledal vso Italijo), smo pa zato skupaj obdelali vso družino sanfurjev, Ibrahim naju namreč s svojo kapuco spominja na Ato Smrka, tako da je dobil vzdevek Baba Sanfur. Pa Sanfur Qawi (močni), Gargamel (Šaršabil), Azrael (Harhur), pa prelepa Sanfura… Ah, kje so tisti časi. Pa čebelica Maja (an-nahla Zena,) z Vilijem (Nahul) in Flipom (Farfur).
Ni za ženske
30.1.2004 | Sabha, Libija
Tehnična plat našega potepanja po puščavi je za večino žensk bržkone nezanimiva, tako da jim novice (in slik) sploh ni potrebno odpirati.