Barikade na cestah
24.11.2004 | S Sirija
Noč, tema, širok temen pas asfalta brez označb, tempomat na stotki, v ogledalih gabaritni luči prikolice. Spredaj dolge luči, ura je pol štirih. Kaj je tisto tam v daljavi? A je vse ok? Malo sem že zaspan po neprespanih nočeh, skrbi zaradi okvare, dolgi nočni vožnji čez turško-sirsko mejo.
Sranje!!! Ceste je konec!!! Kar naenkrat so se pred menoj čez vso širino "avtoceste" pojavili dvometrski kupi gramoza. Brez table, brez luči, brez opozorila. Jaz pa s tempomatom na stotki in prikolico za seboj naravnost vanje! Tretjič v življenju mi je motor ugasnil zaradi zaviranja, a preživeli smo. Čas za ajanje.
Spet pri prijateljih
24.11.2004 | Adana, Turčija
Inercija avtomobila in prikolice me je, čeprav mi je motor ugasnil že, ko sem bil s sprednjimi kolesi le malo pred avtobusom, med silnim bliskanjem nasproti vozečega kombija in zaviranjem avtobusa, uspela rešiti na bankino. Na poti do Adane, ki je samo še "pičlih" 230 km oddaljena od sirske meje, mi je avto "crknil" še sedemkrat, a vendarle mi je uspelo priti do servisa, kjer sem žal že skoraj stalna stranka.
Moj novi dom: Damask – نازلي الجديد: دمشق
23.11.2004 | Z Turčija
Jugovzhodnik brije v obraz in se zahrbtno zajeda pod kavbojke in motoristično jakno. Rumena šibka luč, ki sveti na sprednjo rampo, odkriva nekaj razburkanih valov pred trajektom. Stojim pod mostičkom, nad menoj medlo sije rdeča luč levega boka in v daljavi opazujem prehitro se premikajoče luči drugega brega. Kako hitro pa sploh plujemo? GPS sem pustil v avtu in ne ljubi se mi spuščati na ploščad ter plezati čez vse avtomobile, kombije in tovornjake, samo zato, da bi ujel suhoparen podatek. Raje uživam v trenutku in s tesnobo, a hkrati vznemirjenjem opazujem luči pristanišča, ki se mu nezadržno bližamo. Še malo, pa bom z vso svojo kramo – avtom, prikolico in KTM-om – zapeljal v Azijo… Na celino, ki bo nekaj mesecev moj novi dom.
Ljubljana - cilj je dosežen
14.2.2004 | Ljubljana
Maribor – Ljubljana: 99 dni, 23.752 kilometrov, 1.819 litrov goriva, Slovenija ter 13 držav, trije trajekti, tri celine, novi prijatelji, sonce, toplo morje, pesek, pridni oslički, črede koza`, Elissa in Omar Diab, damaščanski in kairski prometni kaos, kebab na istanbulski ulici, sončni vzhod v puščavi, pol dneva trajajoč peščeni vihar, čakanje na libijski meji, izvrstna arheološka najdišča, prebujanje pod palminimi vejami… spisek bi se lahko nadaljeval vse do 28.9.2003.
Kanin - zebeee!!!
13.2.2004 | Bovec
Sredi noči sva se s Petrom z jugozahoda Slovenije odpravila proti smučišču Kanin in na najino žalost nama policisti ob poti na najino hupanje, mahanje in pozdravljanje sploh niso odgovarjali. Niti "Welcome to Slovenia" niso vpili za nama! Žalostno. Spet sva doma. Svetla izjema je bil le policist Igor, ki naju je na mejnem prehodu ob vstopu v Slovenijo prijazno pričakal, povabil na kavo in po tolikih mesecih potovanja zaželel dobrodošlico doma.