Off-road v Siriji
26.11.2004 | Damask, Sirija
- V redu. Kaj je pa to?
- Termometer in voltmeter.
- Hmmm. Kaj imaš pa v tem žepu?
- Ključe od avta in stanovanja, vidiš?
- Dobro, kaj pa v temle?
- Mobitel.
- Daj sem.
V roki je imel že satelitski telefon, digitalni fotoaparat in Freitagovo klavrno karto Sirije. Na srečo sem GPS pozabil doma, sicer bi lahko bilo še manj prijetno.
- Obrni motor in greva k poveljniku.
Zebe
25.11.2004 | Damask, Sirija
Zavit sem v dvojno spalno vrečo (v poletni je še zimska), ročice in prstke na njih pa mi greje IR pečica v mojem novem bivališču. Temperature tukaj so nenormalno nizke – včeraj zjutraj je bila najnižja temperatura 1,7°C, danes skoraj 7°C. Januarja, ko je tu najhladneje, se običajno temperature menda ne spuščajo pod 5°C. Temu primerna so tukaj tudi domovanja: enojne šipe, katastrofalna termoizolacija. Tudi kopalnica je hladna.
Barikade na cestah
24.11.2004 | S Sirija
Noč, tema, širok temen pas asfalta brez označb, tempomat na stotki, v ogledalih gabaritni luči prikolice. Spredaj dolge luči, ura je pol štirih. Kaj je tisto tam v daljavi? A je vse ok? Malo sem že zaspan po neprespanih nočeh, skrbi zaradi okvare, dolgi nočni vožnji čez turško-sirsko mejo.
Sranje!!! Ceste je konec!!! Kar naenkrat so se pred menoj čez vso širino "avtoceste" pojavili dvometrski kupi gramoza. Brez table, brez luči, brez opozorila. Jaz pa s tempomatom na stotki in prikolico za seboj naravnost vanje! Tretjič v življenju mi je motor ugasnil zaradi zaviranja, a preživeli smo. Čas za ajanje.
Spet pri prijateljih
24.11.2004 | Adana, Turčija
Inercija avtomobila in prikolice me je, čeprav mi je motor ugasnil že, ko sem bil s sprednjimi kolesi le malo pred avtobusom, med silnim bliskanjem nasproti vozečega kombija in zaviranjem avtobusa, uspela rešiti na bankino. Na poti do Adane, ki je samo še "pičlih" 230 km oddaljena od sirske meje, mi je avto "crknil" še sedemkrat, a vendarle mi je uspelo priti do servisa, kjer sem žal že skoraj stalna stranka.
Moj novi dom: Damask – نازلي الجديد: دمشق
23.11.2004 | Z Turčija
Jugovzhodnik brije v obraz in se zahrbtno zajeda pod kavbojke in motoristično jakno. Rumena šibka luč, ki sveti na sprednjo rampo, odkriva nekaj razburkanih valov pred trajektom. Stojim pod mostičkom, nad menoj medlo sije rdeča luč levega boka in v daljavi opazujem prehitro se premikajoče luči drugega brega. Kako hitro pa sploh plujemo? GPS sem pustil v avtu in ne ljubi se mi spuščati na ploščad ter plezati čez vse avtomobile, kombije in tovornjake, samo zato, da bi ujel suhoparen podatek. Raje uživam v trenutku in s tesnobo, a hkrati vznemirjenjem opazujem luči pristanišča, ki se mu nezadržno bližamo. Še malo, pa bom z vso svojo kramo – avtom, prikolico in KTM-om – zapeljal v Azijo… Na celino, ki bo nekaj mesecev moj novi dom.