Nekatere sipine so lažje, druge težje. Prav tako pa je tudi z motorji. In v določenem trenutku je bilo težko kravico v težkih sipinah pretežko pobirati in tako smo sredi sipin odprli vrata garaže na kamiondomu in kravico spravili v štalco. Njenemu pastirju pa naklonili še vpogled v adrenalinsko prečkanje sipin s... hja, če je ono kravica, mora tole zagotovo biti kit.

Zadnji odseki do mizaste gore Timbain so potem iz sipin, ki so nam vzele kar ves dan dela, tekli čez hitre in lahke odseke ter čez še nekaj simboličnih sipinskih prehodov. In fantje so uživali na motorjih, pa tudi moji konji so pospešili na več kot 70 km/h. Iha! Zadnji del, ki naj bi ga prevozili počez na Ksar Ghilan, pa je bil tako napihan z majhnimi sipinami, da se ni le težka kravica mučila, tudi z domom sem kvačkal v vse smeri, še najmanj proti Ksaru. In bil je četrtkov večer, ko je hiša spet poševno visela v neki kotanji. Samo še zravnal sem jo in zavpil "kamp!"

To je torej tisti veter, ki sem ga napovedoval že dve objavi nazaj. Veter, ki nam je prekrižal načrte. Tisti, ki je napihal sipine, ki jih ne Sašo, ne jaz še nisva poznala. Naslednje jutro smo zatorej obrnili konjenico in se po dobro znani pisti odpravili 35 km daleč v Douz, namesto 40 km daleč do Ksara. A tudi te piste skoraj nisem spoznal, čeprav sem jo poznal. Nazadnje sem po njej z motorjem žgal na polno in driftal skozi ovinke, tokrat smo se vsi lepo počasi "zajebavali" z napihanimi sipinicami, o "žganju na polno" ni bilo ne vida, ne sluha.

A Ksar Ghilan nam vseeno ni ušel, čeprav smo potem do njega potrebovali še 150 km asfalta. In privoščili smo si celo en kratek "foto šuting."