Ko sonce potone za zadnjimi sipinami, tam, čisto na koncu, puščavo zajame drugačno vzdušje. Nadnjo se v nekaj minutah povezne črnočrn, svetal pokrov. Z zvezdami je posejan, kakor da bi se nekomu razpočil balon in bi se mu razletele na vse konce. In tako svetle so na temnem žametu, da se zdijo bliže kot kdajkoli. Plameni med končno molčečo konjenico že oblizujejo popoldne nabrano suhljad.
Večerja je v moji hiši že skoraj pripravljena, ko fantje zunaj okoli pravkar postavljenih šotorov urejajo še zadnje podrobnosti in se počasi zbirajo okoli ognja, ki nas bo grel še dolgo v noč. Šaj? Jan odnese pod zvezdice prvo pošiljko čaja... Še en kozarec? Drugi od desetih, dvajsetih, kolikor jih bomo pred spanjem še spili. Nekateri zaviti v odeje, drugi pogumno kljubujoč noči brez njih, a bliže ognju. "Je že kaj žerjavice? Odneseš čajnik ven?"
Po napornem dnevu za krmilom motocikla, držeč ga za roge in kroteč v mehkem pesku, ali pa zgolj do onemoglosti vrteč volan levo in desno v sipinah, so krožniki prazni v trenutku. "A skuhamo še eno rundo?" A slišati ni bilo nobenega "ne, ne se hecat, dovolj je bilo!" Prav, se že pripravlja, si bomo zapomnili za prihodnje dneve.
Eden najlepših čarov puščave je njena presunljiva tišina. Sliši se le pokanje drv, kasneje brbotanje vodne pipe. In čas, ko čakamo skoraj polno luno, da se ogromna in rdeče žareča dvigne iznad sipin, je eden redkih trenutkov v dnevu, ko smo lahko res sproščeni in brez rohnenja motociklov, kamiondoma (skovanka Mateja Zalarja, ki se je kar prijela, njen debut najdete
tukaj), generatorja ali lastnih grl uživali v tišini. No ja, vsaj, če smo se malce oddaljili. Dovolj je odmakniti se tri, štiri sipine daleč. In že si sam pod tem ogromnim svetlikajočim se zvonom, sam s popolno spokojnostjo in tišino puščave. Obrisi sipin se rišejo v mesečini in tukaj postane končno jasno kako je, ko dan spi. Kajti v naših krajih ne spi nikoli.
