Sledilo je mrzlično ugotavljanje ali so kamiondomi izvzeti iz italijanske uredbe ali ne ter izmenjevanje mnenj z italijansko policijo. Dolga prikolica za kamiondomom ni bila ravno voda na naš mlin. Za vsak primer smo na pot odšli nekaj pred polnočjo, namesto pet ur kasneje, da bi s vsaj čimmanj časa vozili med prepovedjo.

Dopoldansko tekstovno sporočilo ladjarja GNV, ko smo bili že zelo blizu pristanišča Civitavecchia, da je plovba odpovedana, da pa se lahko vkrcamo isti dan zvečer na trajekt, ki pluje v Tunis iz Genove, je pomenilo, da bomo na cesti še skozi ves dan. Tako smo se zapeljali tudi po petični ligurski obali in se mrtvo utrujeni zavlekli v postelje na trajektu.

Iz tuniškega pristanišča smo zapeljali med zadnjimi, saj so se cariniki približno tri ure pregovarjali o tem kdo je dolžan žigosati potne liste tistim, ki smo imeli na meji več vozil, na koncu pa smo ugotovili, da je celoten sistem carinskega vpisovanja vozil na tunizijski meji ena sama farsa. Ob kamiondom, ki pred dvema letoma ob izstopu ni bil izpisan, se ni obregnil nihče, zaradi dveh manjkajočih papirjev, ki so ju na vstopu v državo vrgli stran, se kasneje ob izhodu ni nihče obremenjeval.

Sledilo je obvezno natakanje goriva na Totalovi črpalki na avtocesti južno od Tunisa in še ena nočno-dopoldanska vožnja do kampa v Douzu. In seveda raztovarjanje konjičev na toplem saharskem soncu.