Med pripravami na fotografiranje je do svojega mercedesa, ki je stal zraven, prišel voznik Selim. Nad mojim ivecom je, kot kaže, bil podobno navdušen kot jaz nad njegovim 400-konjskim Nemcem.
To pa je bila tudi zadnja še puščavska zgodba. Do Tripolija sem po cesti prispel dan zatem. Še prej pa sem pri Misurati popenil nad Glorio Estefan, ki se mi je vrtela vse od onega peščenega viharja. Razstavil sem avtoradio, ga spihal in sčistil vodila ter končno lahko zamenjal cd. Perpetuum Jazzile. Balzam za ušesa sredi Libije.
Tole vam 24.2. pišem že iz Tunizije, kamor sem se pred vrnitvijo v Libijo prestavil za kakšen teden, dva. Naslednja objava bo zaokrožila tokratno libijsko zgodbo, dolžan sem vam namreč še fotografije iz Rebiane. Če se bo v Tuniziji zgodilo kaj zanimivega, pa boste tudi obveščeni.
