Ker pa se nama zjutraj več ne ljubi ponovno napihovati postelje, zadnjih nekaj ur prespiva s sardinami, govedino in ananasom v konzervi (ločene konzerve), kantami za gorivo, knjigami, orodjem in ostalo prtljago v hrbtnih in zadnjičnih mišicah. Petru se hrbtenica že oblikuje po šotoru, jaz pa sem našel dve legi, v katerih lahko obstajam, če ležim na hrbtu, lahko celo izbiram kje bom imel noge!
Kje je že bil pranger v Ljubljani? Zanj imam enega sivega in enega modrega Kitajca!
Danes je dan obstajanja, to in samo to. Sva. Na soncu. Do nedelje, potem pa hop na trajekt in proti slovenskim objemom (prekrasno izbran stavek, brez nenavadnih slovenskih znakov, ki jih na napravi, na kateri delam po dalj kot uri "matranja" in neuspelega prikljapljanja moje naprave, seveda ni).
P.S.: Tilen se je po treh mesecih pametno spomnil, da ima v laptopu za 65 ur, 46 minut in 3 sekunde glasbe, ki bi jo morda lahko malo presnel na CD-je, kajne? Se že snemajo, prvi naju celo že razveseljuje s "svežo" salso.
6.2.2004 | Hammamet, Tunizija
S Petrom se še vedno večkrat na noč zbudiva, saj je spanje naporno, zadnje luknje namreč še vedno nisva našla. "Zaflikati" jo je najmanjši problem, a kje se skriva? To vprašanje naju muči že strašno dolgo. Vsak od naju je zadolžen za stražo eno noč. To pomeni: sesti na izpraznjeno posteljo, vžgati motor (zračna črpalka hladnemu akumulatorju pobere ogromno energije), s police sneti črpalko, odpreti ventil na postelji, jo vtakniti vanj, vključiti črpalko in vegetirati dokler postelja ni ponovno napeta. Izključiti črpalko, zapreti ventil, ugasniti motor ter se zavleči nazaj v spalno vrečo. Za naslednje tri ure. Tisti, ki ni na straži, med napihovanjem v polsnu občuti čudodelno olajšanje, medtem ko ga neznana sila dviga s prtljage.
