Med vožnjo gor in dol čez sipine poslušamo libijsko reggae skupino Al-musiqa al-Hurra, se polnimo z z datlji polnjenim pecivom, uvoženim iz Združenega kraljestva, upamo, da landcruiserja letnik '86 ne bo treba ponovno izkopavati iz peska in se imamo lepo. Lepe so tudi fotografije, a kot sem že napisal, se niti od daleč ne približajo lepoti, ki jo doživljamo.
31.1.2004 | Sabha, Libija
Pred dnevi me je Peter presenetil s poznavanjem japonskih risank, tako da sem bil popolnoma izločen iz libijsko-slovenskega pogovora o Goldrakeu (ar. Greendizer), Conanu (ar. Adnan wa Lina) in podobnih stvorih z vlažno svetlečimi se očkami (Peter živi na obali in medtem ko smo bili reveži na Štajerskem omejeni na šest slovensko-hrvaško-avstrijskih programov, je on preko Tržaškega zaliva gledal vso Italijo), smo pa zato skupaj obdelali vso družino sanfurjev, Ibrahim naju namreč s svojo kapuco spominja na Ato Smrka, tako da je dobil vzdevek Baba Sanfur. Pa Sanfur Qawi (močni), Gargamel (Šaršabil), Azrael (Harhur), pa prelepa Sanfura… Ah, kje so tisti časi. Pa čebelica Maja (an-nahla Zena,) z Vilijem (Nahul) in Flipom (Farfur).
