Jutri, v soboto, ostaneva še v Tripoliju, saj je bilo danes tukaj vse zaprto (muslimanska država), potem pa se bova odpravila v Ghadames na zahodu ter Sabho, Akakus in Awbari na samem jugu Džamahirije. Ko že ravno omenjam Džamahirijo, se čutim dolžnega posredovati védenje o pomenu imena, ki mi je bil pojasnjen danes. Džumhurija je Misr (Egipt), Slufinija, Lubnan, tudi Italija, itd. Republika torej. Takšna, v kateri vsem prebivalcem vlada le ena oseba (?). Džamahirija (Libija je prva džamahirija na svetu!) pa je sistem, v katerem vladajo prebivalci sami (to počnejo v sklopu komitejev, več na temo Qadhafijev prvenec "Zelena knjiga"), nad njimi ni nobenega "tirana" (gospod Qadhafi je zgolj vodja revolucije in ne predsednik!).

Libija je lepa (za uvod sva si danes ogledala prekrasne fotografije puščave, v katero greva – čez nekaj dni bodo tudi na spletni strani, če naju prej ne pozobajo jastrebi), a kot po pravi lepotici je gibanje po njej drago, težko dosegljiva je in medtem ko sva v njej, imava cmok v grlu in kepo v želodcu. Tudi lepotica ne pusti brkljati po svojih draguljih, zvečer pa jo boli glava in jo je prepovedano raziskovati.