Nekega dne sva se s Tilnom pri Cairu, po slabi makadamski cesti zapeljala v naselje in se ustavila sredi križišča, odprla okna avtomobila, da bi vgravirala nekaj svetlobe. Otroci so se hitro zbrali okoli naju. Kaj lahko pritegne pozornost bolj od nevsakdanjih obiskovalcev v čudnem avtomobilu? Najbrž vesoljci, tako sem se tudi počutil. Ko sva se odpeljala me je deček prijel za šop las, da bi se prepričal, ali so na otip enaki kot črni. Postopoma je moja drugačnost zbledela, vsaj v meni. Zavil sem si ruto in nadel šal, sončna očala. Od daleč bi me lahko zamenjali za dobro obutega beduina. Od blizu za navadnega človeka. V Dolini kraljev, sem se seveda spet prelevil v turista in kjer bi moral imeti karto za vstop stiskal vratarju nekaj funtov v roko: "Šukran! Greva si pogledat še tisto grobnico!". Da, ljudem je treba pomagati, jim seči v roko, se nasmehnit, jih prijazno obgovoriti z zvoki, popiti z njimi čaj in potem maj frend…potem je za sipino spet sipina!
Ma Salama in vzdihljaj za vse, ki niso osebno tu z nama. (vpisal Peter)