Avantura se je začela
18.1.2006 | Genova, Italija
Avantura, ki nas bo iz italijanske Genove s trajektom popeljala v Tunis, potem pa naprej v libijske puščave...
Pride srečni konec
11.3.2005 | Maribor
Vseeno sem se uspel strpati na letalo (predstavnik Turkish Airlines je bil zelo v redu dečko) in to za eno malo bolj normalno ceno. Prvi šok je bilo gosto jutranje sneženje v Istanbulu, drugi šok polno Slovencev in Hrvatov, ki so se smukali okrog izhoda za Zagreb (sem bil precej trapast, če sem pričakoval koga drugega). Sem se kar potuhnil in le poslušal.
Vrnitev domov
10.3.2005 | Šarm-eš Šeikh, Egipt
Za pravilno razumevanje pričujoče zgodbe in teže ovir, ki so se pojavljale, vam mora najprej biti jasno, da se mi je domov zelo mudilo. Ni šlo za kaprico ali naveličanost Jordanije (kvečjemu nasprotno). Od moje hipne vrnitve domov je bil odvisen precej pomemben mednarodni projekt, ki bi se brez mene sprevrgel v katastrofo (da ne govorimo o moji glavi, ki bi veselo letela po zraku).
Dolg teden
15.2.2005 | Amman, Aqaba, Jordan
V preteklem tednu se je nakopičilo mnogo zadev. Poleg izdatnega potapljanja sem se ponovno odpravil v Wadi Ram ter poskusil vsaj malo zapeljati na savdsko stran. Popolnoma nemogoče! Tako Jordanci kod Savdijci patruljirajo na obeh straneh, v puščavi imajo prvi na točkah z razgledom postavljeno vojsko z žarometi (in verjetno še čim), območje pa patruljirajo s hummerji in landcruisericami. Na meji je postavljen zid iz narinjenega peska, takoj za njo pa na savdski strani teče odlično izgledajoča asfaltirana cesta, po kateri se savdske patrulje ves čas vozijo gor in dol. Sem eno videl z jordanske mejne stražarnice, kjer sem bil povabljen na kosilo in čaj, potem ko sem pogumno prihrumel do tamkajšnjih vojakov (Jordancem menda na kraj pameti ne pride, da bi se zapeljali do vojaške postojanke, zato fantje tamkaj večinoma precej samevajo).
Wadi Ram - v spremstvu Martinovega unimoga
4.2.2005 | Wadi Ram, Jordanija
Rdeč pesek mi polzi med prsti na nogah; črno nebo, posuto z zvezdami, obrisi gora sredi puščave, ki se ob vzhajajočem mesecu čedalje jasneje izrisujejo vse okrog mene. Nekaj minut stran stoji šotor, pred njim zaslužen počitek uživa KTM, lučaj od njiju pa se izrisuje silhueta Martinovega in Sandrinega unimoga. Slišim le kri, ki po žilah buta v glavo, tišina je taka, da mi šumenje v ušesih prebija vso glavo. Smo na 1.100 m nm.v. Odpravim se spat, še vedno s šumom v ušesih, ki ga spremlja počasno udarjanje klopotca nekje visoko v skalah, medtem ko si veter utira pot med njihovimi razpokami. Ali pa vse to odzvanja le v moji glavi?