Oba dneva vožnje čez Balkan me je pralo. Po Sloveniji sem vozil celo po prvem snegu to sezono, deževalo je čez vso Slavonijo in Srbijo, kjer sem skoraj ostal celo brez goriva. Несташица еуpодизела по целој Србији. Na koncu mi je vseeno uspelo natočiti poln rezervoar "eypo"dizela še po ceni nekih 140 SIT.

Makedonci so bili prijazni kot vedno. Bolgarije sem se raje ognil, saj razmere tam za lepega kovinsko srebrnega enoprostorca s prikolico in mamljivimi konji na njej, ki jih brani en sam možicelj, niso ravno najugodnejše. Na meji so mi dali zemljevid države, čeprav jo tako ali tako prevoziš približno tako hitro kot našo deželico – na rezervi, kot se delajo norca Hrvatje (ki plačujejo drago gorivo, nevoščljivost, torej) – ne da bi kadarkoli zavil z glavne ceste.

Po izkrcanju na azijski strani Dardanel sem zagrizel v turške ceste. Ponovno sem se moral navaditi na "malo drugačen način vožnje". Začele so se ceste brez označb, vozila brez označb, itd. Prepustil sem se Microsoftovemu Autorouteu, ki je po nekaj modifikacijah nehal težiti z "daljšnico" čez Istanbul in Ankaro. Kmalu sem ugotovil, da me hoče voziti čez Spodnji Kašelj, Gasteraj, Spodnjo Počehovo in Lovrenc na Pohorju, da o Črnivcih in podobnih zadevah niti ne govorim. Prijetna turistična vožnja, a moj cilj je bil čim hitreje in s čim manj goriva prevoziti 1.400 km turških cest do sirske meje in priti do četrtka, 18.11., pravočasno na vpis tečaja arabščine na damaščanski univerzi. Poleg tega pa se je izkazalo, da se po "bregih" čez razna dvorišča in skozi kurnike niti ne bom mogel voziti.

Prepustil sem se torej obcestnim tablam (kjer so bile). Rezultat: dve uri in pol vožnje za približno 100 km, bregi gor, bregi dol, ovinek za ovinkom, ko sem se ustavil, sem v noči, temni, da bi jo lahko s škarjami rezal, slišal le počasno prestopanje in zven kravjega zvonca. Po nekajurni muki sem okrog dveh ponoči ob cesti sredi ničesar zagledal nekaj luči, poslopje ter napis "Jandarma". Skoraj z ročno sem kompozicijo zagnal ob zid okrog vojašnice, pregledal temperaturo motorja, izklopil GPS in ugasnil motor. Nasmejan obraz pod zeleno čepico stopi k meni in vpraša, če nameravam tam prespati noč. Puškina cev izpod pazduhe gleda skozi avtomobilska vrata prav nekam proti ledvicam. Vojak Kozan mi takoj ponudi, da pridem k njim na čaj. Dogovorjeno, čez 5 minut bom pri vas! Čeprav sem, roko na srce, videl le posteljo.

Čaj je pravzaprav sledil večerji, o spanju v avtu niso hoteli nič slišati, tako da sem po zelo prilegajočem se tušu bil vsaki dve uri zbujen, ko je v vojašnični spalnici vodja straže zbudil novega stražarja, kasneje se nam je na pogradih pridružil prejšnji. "Veliki šef" me je zjutraj povabil na zajtrk in skupaj smo zobali kruh, marmelado in jogurt. Dan je bil lep in sončen in odločil sem se malo pretegniti sprednje amortizerje do tedaj počivajočega kateemčka. Ničkolikokrat sem si že rekel: na teren ne brez škornjev! Ampak, no, saj grem samo en krog, samo malo, da MT-jke okusijo turški prah. No, pa je bila vmes tudi ena čisto kratka luža – dovolj, da kavbojke niso več za v družbo. Kreten!

Cesta se je zravnala (po vseh treh oseh) in HDi v partnerju je pridno brnel. In kazalec za gorivo se je počasi, a vztrajno spuščal. Pred zahodom (kasneje bo mraz) zavijem na črpalko, spustim motor, sčistim in namažem verigo ter napolnim rezervoar avtomobila. Ob pretovarjanju motorja ugotovim, da je trak, ki drži motor za vilice, natrgan. Krasno, samo to še potrebujem, da mi na ovinku motor odnese v nasproti vozeč avto, potem pa nas vse skupaj tukaj, na azijski strani Turčije, kjer mi noben od drago plačanih kaskov ne velja, zmeče s ceste! Pa sem se spraševal, ali ne bi za na pot za vsak primer kupil še enega. Kreten.

Začne se torej brezupno iskanje transportnega traku po črpalkah. Sonce se spušča, zadnji dan postnega meseca ramadana odstopa mesto noči. Začenja se Bayram, kot mu pravijo Turki, noč konca posta, véliko veselje, nekajdnevni dopust. Meni pa okrog izpuha nekaj čudno poje… Ah, pustimo, zdaj potrebujem trak! Traku od nikoder in nikjer, črpalkar na peti ali šesti pumpi, ki še ni odbrzel na težko pričakovani obrok, mi pomaga motor dodatno zvezati s "štrikom" za krave. Za avtomobilom nekaj še vedno žvižga. OK, motor provizorično rešen, gremo naprej.

In vozim in vozim in vozim in spredaj nekaj poči, motor ugasne in tresočih rok zapeljem na bankino. Sredi Turčije v temi v soboto zvečer pred tridnevnim praznikom. ZAKAJ NISEM ZAMENJAL ZOBATEGA JERMENA PRED ODHODOM!!!??? Bil sem v dvomih, na poti nisem nameraval narediti več kot 13.000 km, kolikor jih je še manjkalo do uradne menjave. Kljub vsemu poskusim srečo, obrnem ključ in zadeva vžge!!! A lučka na armaturni plošči ostane prižgana. Gorivo torej! Tako kot lani. Le da mi lani motor ni ugašal, elektronika ga zgolj ni spustila čez 2.500 obr/min. A do servisa v Adani, kjer se že poznamo, je še 450 km. Peljem naprej proti Konyi in motor spet "crkne". Tokrat sem ga sredi teme zaganjal vsaj pet minut, okrog mene se je zbrala mularija, ki se je ob moji nesreči krohotala. Res zabavno, pasjega sina bi res rad videl nekje sredi Ptujskega polja, kako nemočno na Božični večer v soju baterijske svetilke bolšči v motor svojega ozavesanega nabito polnega enoprostorca z ženo, sedečo v avtu in otročadjo, gomazečo po cesti. Pa kakšnega Haložana, ki se mu zraven krohoče. MMJ!

Uspel sem se privleči do Konye, kjer me je na avtobusni postaji že čakal modro beli partner Peugeotove asistence. Odprli smo servis, za vsak primer so se spravili tudi na zobati jermen (opozorilo sem vzel resno), zamenjali filter goriva itd. Delali so od 19h do pol dveh ponoči in to na praznik, ki ga lahko primerjamo le z našim Božičnim večerom! Zaradi rezervnih delov se je na servisu zvečer pojavil še šef servisa, šef za rezervne dele in še cela kopica drugih, tako da je okrog avta na koncu skakalo okrog deset ljudi.

Ob dveh ponoči sem odšel na pot, a čez 40 kilometrov je motor avtomobila med prehitevanjem avtobusa proti nasproti vozečemu kombiju spet ugasnil.

Nadaljevanje sledi ob naslednjem priklopu na internet.

Prvotno objavljeno na vodilni slovenski motoristični strani Motosvet